Včasih sem mislila, da je dovolj, da učence nekaj naučim, jim posredujem znanje. Zdaj ugotavljam, da je treba z njimi najprej stopiti v odnos, da se povežemo, in takrat gre vse lažje. Ko začutijo, da si na njihovi strani, da gremo skupaj v isto smer, so pripravljeni narediti marsikaj tistega, kar jim drugače ni ljubo.
“Vsak otrok mora verjeti vase, si zaupati, saj je vsak otrok poseben in čisto vsak ima v nečem talent, ki ga naj razvija.”
Učiteljice niso le učiteljice, ampak so v razredu še zdravnice, sodnice, odvetnice, policistke, včasih pa tudi frizerke, pravi Ines Darovec.
“Znanje in uspeh niso zgolj ocene na papirju, zato delaj, kar imaš rad, in v življenju ne boš delal niti en dan.”
Ravnatelji smo močni, ko delujemo kot skupnost. Vsak ima svoje prednosti, in ko združimo moči, postanemo najboljši.
Kot geograf učencem želi, da bi potovali in opazovali. »Da bi se počutili, da so del tega sveta. Da bi občutili, da je naš planet res nekaj vrhunskega. Da ne bi hodili na izlete s slušalkami v ušesih in telefoni pred nosom, ampak da bi opazovali okolico, naravo. Da bi videli, kaj se dogaja. Da je svet lep.«
“Če želiš delati z otroki, moraš tudi sam kdaj pa kdaj postati otrok, vsaj za nekaj trenutkov.”
Znanje je pomembno, še bolj pa so pomembni odnosi.
Doma otroci uporabljajo tehnologijo, ampak na nepravi način. Ogromno je uporabe na mobilnih telefonih, računalnika pa ne znajo uporabljati. Zato se mi zdi ključno, da jih v šoli tega naučimo. Ker to so kompetence, ki jih bodo v življenju potrebovali.
“Učiteljski poklic zahteva veliko potrpežljivosti, prilagodljivosti in ljubezni do dela z ljudmi in ga težko kar izklopiš, ko zapustiš učilnico. Je del tebe. Poleg tega, da učiš druge in s tem nekoliko doprinašaš k boljšemu jutri za vse, pa se pri tem vsak dan marsikaj naučiš tudi sam.”