Jasmina Mazej je učiteljica slovenščine na OŠ Frana Albrehta, ki v svojem poklicu vidi mnogo več kot zgolj delo – je poslanstvo, odgovornost in priložnost za navdihovanje mladih. „Učitelj mora imeti najprej srce. In otroci to začutijo (bolj kot si mislimo),“ pravi Jasmina, ki je svojo učiteljsko pot začela na isti osnovni šoli, ki jo je obiskovala kot otrok, in zasedla mesto svoje nekdanje razredničarke. Kot osemletna deklica si je že predstavljala, da bo nekoč stala pred razredom, in te sanje so se ji izpolnile.
Jasmina ne vidi poučevanja zgolj kot prenos znanja, ampak kot celosten proces oblikovanja mladih posameznikov. „Ne samo, da poučujemo, tudi navdihujemo, motiviramo, usmerjamo in vzgajamo. V prvi vrsti smo zgled otrokom, tako kot starši. Tudi ko ne učimo, učimo, saj nas otroci opazujejo in posnemajo,“ poudarja. Prav zato pri svojem delu posebno pozornost namenja odnosom – tako z učenci kot tudi s starši. Prepričana je, da mora biti trikotnik otrok-starš-učitelj močan in povezan, saj le tako lahko otrokom omogočijo najboljšo možnost za razvoj.
Njene ure slovenščine so dinamične, razgibane in prilagojene sodobnim pristopom. Velik poudarek daje medsebojnemu sodelovanju in ustvarjalnosti. Pri pouku uporablja tehnike nevrolingvističnega programiranja (NLP), saj verjame, da lahko otrokom pomaga premagovati omejujoča prepričanja in jih opolnomoči, da verjamejo vase. Uči jih, kako oblikovati miselne vzorce, pripravljati kakovostne predstavitve, javno nastopati in kritično razmišljati. „Mladi imajo odlične ideje, samo dovoliti jim moramo, da jih izrazijo,“ pove Jasmina.
Pri vzgoji otrok pa ne gre le za znanje, ampak tudi za vrednote. „Zavzemam se, da bi se v družbi povrnile vrednote, kot so prijateljstvo, pomoč, empatija in sodelovanje,“ pravi. Otroci so zanjo neskončen vir učenja, saj jo vsak dan naučijo nekaj novega. Vse bolj se zaveda, kako močno vlogo imajo pri vzgoji privzeti vzorci, ki se prenašajo iz generacije v generacijo. Zato se osredotoča na razvijanje mehkih veščin, učenje čuječnosti in razumevanje samega sebe.
Njene učne prakse so inovativne, prilagojene individualnim potrebam učencev in usmerjene v spodbujanje raziskovalnega duha, kritičnega mišljenja ter krepitev njihove samozavesti. Na razrednih urah učence vodi h globlji samorefleksiji ter jim pomaga razvijati samozavest in notranjo moč. Ena izmed najmočnejših izkušenj, ki jo deli s svojimi učenci, je tehnika z ogledalom. Vsakemu podari majhno škatlico, v kateri se skriva ogledalo. „V tej škatlici je oseba, ki vas bo spremljala vse življenje, ki vas bo bodrila, ki vas bo razveseljevala, ko bo težko,“ jim pove. Ko odprejo škatlice in v ogledalu zagledajo sami sebe, se v razredu velikokrat prikradejo solze. „To so trenutki, ki jih ne morem opisati, le doživiš jih lahko,“ doda.
Njeni učenci se pogosto spominjajo njenih besed in gest. Ko so pred leti izvedeli, da bo premeščena iz podružnične šole nazaj na matično, so se uprli. Sestavili so video, napisali pismo in prosili, da ostane. In jim je uspelo. „Ko me po več letih nekdanji učenci pozdravijo, me objamejo in povedo, da sem bila res super učiteljica, je to nekaj najlepšega,“ pove Jasmina. Na valeti so ji njeni učenci zapeli pesem „Ne bodi kot drugi“ in jo objeli, zahvaljujoč se za vse, kar jih je naučila. „Takrat sem vedela, da moje delo ni zaman.“
Jasmina je prepričana, da učitelj ni le prenašalec znanja, temveč tudi učenec. „Ko je učitelj tudi učenec in ko so učenci tudi učitelji, takrat je učitelj povezan z njimi in oni z njim. Takrat so celota.“
Njeno vodilo? „Verjemi vase in nikoli ne obupaj!“ Saj, kot pravi sama, vsak otrok nosi v sebi talent, le odkriti ga mora.
