Aleksandra Velenšek je učiteljica angleščine in nemščine na OŠ Frana Kranjca, ki v svojem poklicu vidi mnogo več kot le poučevanje tujega jezika. Verjame, da je delo učitelja poslanstvo, saj ima lahko ključen vpliv na učence – bodisi pozitiven bodisi negativen. „Vsak se spomni svojega najljubšega in najmanj priljubljenega učitelja iz osnovne ali srednje šole. Ne bi si želela biti učiteljica, ki bi negativno vplivala na življenje posameznika,“ poudarja.
Aleksandra pri svojem delu uporablja sodobna interaktivna gradiva in umetno inteligenco, a učence hkrati uči, da nobena tehnologija ne more nadomestiti njihovega uma. Posebno pozornost posveča metodam formativnega spremljanja, kjer je učenec v ospredju. Z individualnim pristopom sledi njihovemu napredku in jih spodbuja k izboljšanju. „Preden učenca ocenim, vedno spodbujam medvrstniško ocenjevanje. In ne boste verjeli, marsikdaj so učenci še bolj kritični kot učitelji!“ pravi.
Poleg znanja ji je pomembno tudi razvijanje čustvene inteligence pri učencih. Prepričana je, da brez empatije in sposobnosti vživeti se v kožu drugega tudi najbolj briljantne ocene ne pomenijo veliko. Njen moto v razredu je jasen: „Nikoli ne naredi drugemu nečesa, kar ne želiš, da on naredi tebi.“
Njene najboljše prakse vključujejo spodbujanje bralne pismenosti in organizacijo ekskurzij v tujino. Njeni učenci berejo knjige v angleščini in nemščini ter nato pripovedujejo o svojih vtisih. „Ne boste verjeli, a osmošolci in devetošolci že berejo Harry Potterja v angleščini!“ Navdušuje jo, ko ji pripovedujejo, kako so se v tuji državi uspeli sporazumevati in doživeti pravi stik s tujim jezikom. „Njihov nasmeh in izraz na obrazu povesta vse,“ doda z navdušenjem.
Njeno delo ni vedno lahko, a kljub napornim trenutkom v njem vidi veliko lepote. „Uro lahko še tako do potankosti načrtuješ, pa se obrne drugače, in to je čar našega poklica,“ razloži. Zaveda se tudi, da je skrb zase ključna, saj le spočit in motiviran učitelj lahko dobro opravlja svoje delo. Zato jo sproščajo sprehodi v naravi, glasba in dobre knjige.
Nepozabni trenutki zanjo so, ko se nekdanji učenci vrnejo in ji povedo, kako zelo cenijo njeno delo. „Včasih so mislili, da brez potrebe kompliciramo, a ko odrastejo, vidijo, zakaj smo jih spodbujali k trudu. Ko rečejo ‘Hvala, ker ste verjeli vame’, vem, da moje delo ni bilo zaman.“
