»Kot učiteljica sem predana temu, da je otrok slišan in podprt pri tem, s čimer se sooča, in da vidi, kako izjemen je. Pomembno mi je, da se vsak od njih zaveda, da je unikaten, na ta svet prinaša nekaj, česar ne more nihče drug. Pomembno mi je, da se ne primerja z drugimi in ima mir tudi z vsakodnevnimi skrbmi (počutje v družini, v razredu, med vrstniki, predvsem pa počutje sam s seboj), kar omogoča, da je željan znanja, saj vsaka skrb predstavlja nekakšno pego, ki otroku onemogoči pogled v to, kaj vse je mogoče zanj, kako zelo sposoben in edinstven je.«
Srčna učiteljica, ki učenje angleščine učencem in staršem predstavi kot gradnjo gradu – opeka na opeko, s katero učenci vsako uro gradijo svoj grad znanja. Podpira samostojno delo, utrjevanje in sprotno grajenje, če se začne kaj sesuvati, »pa je potrebno zagrabiti kramp in lopato,« kot pravi sama. Valentina je zelo predana temu, »da gredo učenci v devetem razredu iz osnovne šole z dvignjeno glavo v svet in jih ni strah spregovoriti v angleščini, ni jih strah, če so pravilno uporabili pravi čas, in da jih ni strah pri pisanju bloga, snemanju Youtube posnetkov, branju literature s svojega področja študija oziroma že pri samem pisanju življenjepisa v angleščini in potovanjih«.
Ključno se ji zdi učenje o odgovornosti in integriteti, iskanju vedenja, ki ne deluje, in načinu, ki deluje, o delujočnosti v naših življenjih. O širši sliki, posledicah in zaupanju, razlikah med nami, poslušanju in slišanju drug drugega, povezanosti, skrbi drug za drugega. Gre za učenje človečnosti, kot sama opisuje: »Kako se dejansko počutimo, ko kršimo dogovor, kakšno vedenje imajo naša dejanja na druge in način, ki deluje; za nas in za druge. To je moj način transformacije šolskega sistema«. Krog sodelovanja med otrokom, starši in učiteljem zarisuje s pogovornimi urami, kjer ozaveščajo medsebojne vrednote in nove pristope.
Ena njenih najlepših izkušenj je dopisovanje s šolami. Eno od teh je potekalo v okviru projekta o pošastih, pri čemer so bili šolski cilji in smotri zapakirani v simpatičen paket pisma preko zgodbe. Zagovarja tudi delo učiteljev na samih sebi, v vseh vlogah: »Menim, da se lahko šele takrat, ko sami odstranimo nedelujočnosti v naših življenjih, lahko posvetimo drugim«. Rada se izobražuje in se je na izobraževanjih v tujini veliko naučila. Predana je temu, da nova znanja in spoznanja vpeljemo v šolski sistem. Na koncu pa Valentina poudari, da je tako kot vsak od učencev tudi vsak od učiteljev dar: »Nikakor se ne smemo primerjati, vsak od nas otroku da nekaj drugega, vsak ga nekaj novega nauči. Sprejemati to raznovrstnost je bogastvo«.
