»Vem, da zveni kot kliše, a po večletnem odkrivanju same sebe kot učiteljice sem res prišla do tega, da je biti učitelj bolj poslanstvo kot poklic. Predvsem se je to postavilo v ospredje, ko sem začela raziskovati formativno spremljanje kot način poučevanja. Lahko rečem, da se danes v razredu vidim precej bolj kot mentorico in svetovalko, kot učiteljico. Glavno vlogo v razredu imajo učenci. In v največje veselje mi je, ko vidim, da tudi učenci v meni vidijo nekoga, ki mu lahko zaupajo (tako šolske kot obšolske skrbi, probleme, veselje, novice), in da se lahko name zanesejo. Prav tako kot se jaz vedno bolj lahko zanesem nanje.«
Ana kot učiteljica angleščine verjame, da sta poleg učenja jezika pomembna tudi vzgoja in učenje za življenje, ki ju z nekaj ustvarjalnosti lahko povezuje s poukom. Prepričana je v pomen dobrih odnosov učenec – učitelj, eno glavnih vodil njenega načina poučevanja pa je samoodgovornost učencev za delo, njihova vključenost v celoten proces učenja, »od načrtovanja dela, postavljanja meril do končnega ocenjevanja«. Vse delajo v šoli: »Spoznavamo, utrjujemo, pripravljamo projekte, govorne nastope. In edina pomoč, ki jo imajo, je moja povratna informacija in pogosto tudi povratna informacija sošolcev – kritičnih prijateljev«. Tako tudi domačih nalog nimajo: »Res je, ena prvih sprememb, ki sem jih uvedla v način dela, je bila ukinitev domačih nalog«. Ni treba dvomiti o tem, da učenci pouk angleščine obožujejo.
Za kaj se Ana kot učiteljica zavzema? Za znanje, ne za ocene; za napredovanje vseh učencev; za jasno postavljene cilje, ki so prilagojeni učenčevim osebnim ciljem, »takrat so vsi pripravljeni delati«; za diferenciacijo in individualizacijo; za primeren prostor, tudi če to ni učilnica, kjer se učenci varno počutijo in vanj z veseljem vstopajo; za ustrezno presojo svojega in sošolčevega dela. »Otroci so kot kokice. Vsi v isti vrečki, ampak ne počijo vsi v istem trenutku. Nikakor se jih ne sme primerjati, ampak počakati na njihov trenutek, da počijo. Ali pa jim dodati še malo toplote, da počijo,« opisuje in je prepričana, da ni škoda ure angleščine za reševanje kakšnega drugega razrednega, življenjskega problema.
V njeni praksi so pomembni sprotna povratna informacija učitelja (ki ni v obliki ocene), povratna informacija sošolca, jasna predhodno skupno postavljena merila in kriteriji, samopresoja učencev med procesom in pred končno oceno. Projektno delo povezuje s konkretnimi življenjskimi situacijami, teme, ki jih predelajo, pa prilagodi osebnostim učencev. Tako nastajajo potovalne agencije, v katerih je Ana stranka, ali pa Svetovni dan Rolling Stonesov, ki si ga lahko izmisli učenec v svojem govornem nastopu.
