Učiteljica razrednega pouka ptujske osnovne šole Ljudski vrt je raziskovalka. Vsak dan išče nove načine, da bi motivirala otroke za branje, učenje, raziskovanje … Tako njeni učenci en dan preživijo z dinozavri, drug s čarovnicami, nato se prestavijo več kot sto let v zgodovino … V njenem razredu uporabljajo tehnologijo, so inovativni turistični vodniki, izjemni tekmovalci Malih sivih celic, zdaj se bo ukvarjala še z robotki. Pri njej učenci delajo vse, razen domače naloge ob petkih. Ker je ni.
»Naša učiteljica je zelo prijazna, veliko hodimo v računalniško učilnico. Popestri dan, da je učenje zabavno,« je ob našem obisku o učiteljici Simoni Hajnal povedal Luka, učenec njenega 4. a razreda. Tudi njegovima sošolkama Lani in Lejli je najbolj všeč, da je prijazna. Tjaša je dodala, da zna biti tudi stroga. »Kakšen dan nam da daljši odmor, včasih ne da domače naloge. Jaz imam v šoli najraje naravoslovni dan, kakšen pohod ali kadar se učimo matematiko.« Ilan je spomnil, da zna biti malo huda, če kdo ne naredi naloge, Tanaja pa je zaključila: »Všeč mi je bilo, ko je prinesla stvari za v knjižnico in kotiček, da smo lahko brali. Skoraj vsak dan nekdo prebere eno knjigo in še kakšno naredimo skupaj za bralno značko.«
Branje povezuje
Berejo res veliko, je povedala učiteljica. Ni jim težko, če je motivacija prava. Ob našem obisku so se kar grebli, kdo bo zavrtel tako imenovano bralno kolo na interaktivni tabli. Pa se je izpisalo, da morajo našteti knjige, ki imajo v naslovu žival. »Živalske novice!« je zaklical nekdo. Drugi je dodal: »Maček Muri.« Sledila je nova uganka. Naštej knjige, ki imajo v naslovu ime človeka. Pa smo slišali Brina Brihta, Harry Potter, Pika Nogavička … Učiteljica pravi, da so takšne igre zelo dobre za začetno motivacijo. V zadnjem delu učilnice ima pravo knjižnico, da so knjige in otroške revije vsem na dosegu roke in na voljo.
Njihova razredna knjižnica ima dva knjižničarja, tedensko ju zamenjajo. »Vsak dan beremo deset minut. Zdaj smo brali Roalda Dahla, ampak nabor knjig je različen. En učenec bere in določi naslednjega, ki knjigo vzame domov, da se lahko malo pripravi.« Pravi, da je spodbujanje branja danes nujno. »Vsako leto je manj tistih, ki radi berejo, ki posežejo po knjigi, ki dobro razumejo, kar preberejo. Da znajo utemeljiti, povedati, razložiti, zakaj je nekaj dobro oziroma jim je všeč.« Dodala je, da se je pri branju povezala celotna šola. »Na bralne ure prideta k nam učenca iz 8. razreda brat zgodbo za deset minut. Mi pa sodelujemo s 1. a. To pomeni, da včasih pridejo k nam na razredno uro, izvedemo kakšno uro igranja skupaj ali učenci prvošolce česa naučijo, jim berejo pravljice.«
Ko ni napačnih odgovorov
Učiteljici se zdi pomembno, da je pouk problemsko usmerjen. »Da učenci poskušajo rešiti neki problem in da ni napačnih odgovorov. Da si upajo, so kreativni in razvijajo domišljijo.« Včasih jim pri tem izdatno pomaga tudi sama. Čeprav poudarja pomen slovenskih praznikov, pred dnevom čarovnic pripravi tudi čarovniški dan. Delajo poskuse s sodo bikarbono in kisom, iz odpadne embalaže izdelajo čarovnico, matematične naloge so povezane s čarovniškimi poskusi, pri slovenščini pa berejo knjigo o čarovnicah. Otrokom rada pripravi tudi dan pouka izpred več kot sto let. Idejo je dobila v Šolskem muzeju, želela si je, da bi to doživeli tudi njeni učenci. Pa si je oblekla dolgo krilo, poskrbela za pravo pričesko in seveda palico. Otrokom je priskrbela pivnike, gosja peresa, učenci so seveda morali imeti roke na hrbtu … »Na koncu ugotovijo, da je dobro, da imajo učiteljico iz leta 2026.«
Potem je tu še dinozavrski dan. Pri likovni umetnosti rišejo dinozavre, pri matematiki imajo dinozavrske naloge. »Besedilne naloge v smislu, koliko kosti pred koliko leti, kaj je milijon, kako bi ga zapisali … Pri slovenščini morajo opisati dinozavra. Imamo tudi praktično delo. V razred prinesem pesek, v katerega zakopljem kosti figuric dinozavra, kar je mogoče kupiti. Ko jih najdejo, sestavijo dinozavra in opišejo, kaj je nastalo. S tem vadijo tudi sodelovanje, timsko delo. Tega je sicer premalo. V današnji digitalni dobi je poudarek na empatičnosti in raziskovanju tistega, česar računalnik ni sposoben.«
Prav empatičnost, vživljanje v drugega, odnosi … so danes največji izziv v šoli. »Da otroci začutijo, da jih imaš rad, da jih ima nekdo rad, da jim hoče dobro. Drugi izziv so starši. Pogovor, komunikacija s starši in odnos z njimi. O tem se dogovorimo na prvem roditeljskem sestanku. Imam pa govorilne ure tudi za učence. Lahko pridejo k meni po pouku na razgovor. Najprej si povemo dobre stvari, ker vsak človek jih ima, potem pa tiste, ki bi lahko bile boljše. Nato pa razpravljamo. Ne o ocenah, ampak o odnosu, učenju in obnašanju.«
Potres? Ne, učenje!
V četrtem razredu letos uvajajo nove učne načrte. »Mogoče sem pričakovala malo večjo spremembo glede vsebin in obsežnosti učnega načrta. Velike spremembe so pri metodah poučevanja. Veliko je eksperimentov, kar mi je zelo všeč. Učenje iz praktičnih stvari, vseživljenjskih. Sama temu dodajam še ure učim se učiti. To imamo vsak dan.« Otroci se namreč učijo na različne načine in vsakemu odgovarja nekaj drugega. Nekateri gredo tudi pod mizo. Ko so bile lani v okviru projekta Erasmus na obisku učiteljice s Sicilije, je rekla učencem, naj si najdejo prostor, kjer se bodo učili. »Nekaj otrok je šlo pod mizo. Učiteljice so mislile, da je potres, ker pri njih gredo otroci ob potresu pod mizo. Pa so hitro stopile med podboje vrat. Na koncu smo se vsi smejali.«
Idej, kako narediti pouk bolj inovativen, ji ne zmanjka. Po razredu denimo nalepi QR-kode, otroci jih s tablicami skenirajo in tako ugotovijo, kaj morajo delati. Pri športu imajo narisane vaje, pri slovenščini sestavljajo povedi, pri matematiki se za kodo skrivajo računi … »Tak način jim je bolj všeč, kot pa da jim samo naročiš, naredite to in to. Delajo pa isto.«
QR-kode učenci spoznavajo tudi v mestu, z lokalno skupnostjo in Centrom interesnih dejavnosti sicer zelo dobro sodelujejo. »Po Ptuju so QR-kode, kjer je vse zapisano o posamezni znamenitosti. Učenci gredo po mestu, jih skenirajo, potem pa doma pripravijo predstavitev. Naučim jih, kako lahko sami naredijo QR-kodo, da lahko to vključijo za sošolce. Pri vsem tem je najtežje voditi otroke pri kritičnem razmišljanju, ker internet daje goro informacij. Podatke je treba izbrati tako, da so otroku razumljivi. Da ne uporablja besed, ki jih ne razume. Ker mora te znati sošolcem naprej predstaviti.«
Male sive celice
Vodi tudi krožek malih sivih celic. Seveda gre za zdaj že kultni kviz, v katerem nastopajo ekipe treh učencev, po eden iz 7., 8. in 9. razreda. Ponosno pove, da se njihova ekipa vedno uvrsti med najboljših 30. »Glede na to, da je ekip 350, je to velik uspeh. Pred dvema letoma smo bili tudi zmagovalci!« Borba za članstvo v ekipi je velika in tudi interesa je ogromno. Najprej imajo vaje, nato naredi predizbor s testom. Tisti, ki se najbolje odrežejo, pridejo v ekipo.
Pri njej je še digitalni krožek, po počitnicah bo dobila tudi robotke Kubo. »Začela bom s programiranjem. Tudi zato, da bom otroke z njimi pripravljala na tekmovanje v računalniškem mišljenju Bober.« Ker pa ni vse v digitalnih stvareh, vodi še en krožek, in sicer spretne prste. »To je za učence od 2. do 5. razreda. Sem precej tehnični tip. Otroke odpeljem v tehnično učilnico, kjer iz lesa izdelujemo izdelke za novoletni bazar, smrečice, magnetke … Praktične stvari, ki jih učenci lahko odnesejo domov.«
Učiteljica je že več kot trideset let in ko poslušamo, s čim vse se ukvarja, ter gledamo nasmejane otroke, je jasno, da se je prav odločila, da ni šla študirat prava, čeprav je naredila sprejemne izpite. Je pa jasno, da so bili učenci najbolj veseli, ko so že v začetku tedna ob našem obisku slišali, da ne bo nobene naloge med počitnicami. »Tudi domače naloge ne dajem ob petkih. Počitnice so za počitek. Otroci naj izberejo aktivnosti, ki so povezane z naravo, živalmi in družino. Del dneva naj namenijo tudi branju. Res zelo poudarjam pomen branja, bralnega razumevanja in bralne pismenosti. Otroci, ki berejo, so razgledani, lažje komunicirajo in svet drugače dojemajo.«
Špela Kuralt, Delo
Članek lahko preberete tudi v Delu.
