Ana Mlakar Furlan poučuje angleščino brez delovnih zvezkov, domačih nalog, testov, a z veliko pogovora.
»Tišina bi me ubila. Najbolj srečna sem, ko vidim skupino učencev, ki se kregajo. Tako vidim, da so angažirani, da delajo. Nikoli si ne bo zapomnil toliko, če mu bom jaz rekla, da ima nekaj narobe, kot pa če mu to pove sošolec,« pove učiteljica angleščine na Osnovni šoli Šturje v Ajdovščini. Res je bilo v njenem razredu precej glasno. Predvsem zato, ker so učenci drug čez drugega vpili, da ne smemo pozabiti napisati, da je najboljša učiteljica.
Ana Mlakar Furlan je stežka preživela obdobje epidemije: »V šolstvo sem šla zato, ker potrebujem stik, obraz, mimiko, odnos. Prek računalnika vse to odpade. Bilo je mukotrpno. Če bi hotela delati z računalnikom, bi šla za ekonomistko. Zame je bilo to eno veliko trpljenje.« Tudi zato, ker pravi, da je biti učiteljica poslanstvo, »čeprav se to sliši kot kliše. V učiteljstvo nisem šla zato, da samo učim, ampak skozi učenje vzgajam še marsikaj drugega. Skozi angleščino se učimo tudi vsega ostalega za življenje.«
Najraje uči prek projektov, v katerih učenci naredijo neverjetne izdelke. A začelo se je drugače, se z nasmehom spominja: »V osmem razredu se učijo o športih, govorne nastope smo imeli že od nekdaj, to se mi zdi pri jeziku osnova. Ker pa sem bila še mlada in naivna, sem jim rekla, da naj opišejo recimo košarko. Nek klasičen šport. To je pomenilo, da so šli na splet in prekopirali. Zdaj delam drugače. Nazadnje so si morali sami izmisliti svoj šport. Recimo povezati košarko in golf. Vse je temeljilo na domišljiji. Da ne morejo poiskati in prepisati, ampak morajo vse narediti sami. Pa so si med drugim izmislili podvodni hokej.«
Na ta način učenci pokažejo precej več znanja, hkrati pa so kreativni. Snemajo tudi kuharske oddaje, sedmošolcem je naročila, da so zanjo in njeno družino pripravili potovanje, ji rezervirali let in hotel. »Najprej sem jim predstavila nekaj osnovnega besedišča skozi različne delovne liste, potem sem jih peljala v računalniško učilnico, kjer so mi morali rezervirati let prek nizkocenovnika in hotel. Nekateri tega še niso poznali, ker niso še nikoli nikamor šli. Eno uro si vzamem časa, da jim vse pokažem. Potem so mi morali napisati še deset znamenitosti, ki bi mi jih priporočili. V bistvu so bili turistična agencija. Delali so tri ure in uživali. Ker je bilo delo povezano z resničnim življenjem in jim morda katera od teh stvari v življenju pride prav.«
Brez delovnih zvezkov …
V vsakem razredu se trudi, da učence resnično spozna, ker to pomaga pri pouku angleščine. »Ko otroka poznaš, mu lažje naložiš delo. Otroci radi govorijo o sebi, svojih interesih, stvareh, ki jih imajo radi. In ko ugotoviš, da ima nekdo rad glasbo, se da veliko naučiti tudi skozi glasbo. Zakaj bi ta učenec govoril o živalih, če ima rajši glasbo?«, se sprašuje Ana Mlakar Furlan. Da ni omejena s temami, ki jih bodo obravnavali, že več let ne uporablja učbenikov in klasičnih delovnih zvezkov. »Učbeniki so zelo kakovostni, ampak v tisti temi, snovi, na način, kot je predstavljena v njem, se najde mogoče pet otrok iz razreda. Vsi ostali tega ne bodo počeli. Zato imam raje delovne liste.«
Delovni listi ji omogočajo, da so naloge različne glede na težavnost in interese. Ana Mlakar Furlan namreč pravi, da učenci ne bodo delali, če bo naloga ali pretežka ali zanje nezanimiva: »Vsaka ura je diferencirana v smislu, do kam lahko pridem, kaj lahko dosežem, da ni prezahtevno, ker takoj, ko je prezahtevno, začnejo delati neumnosti. Diferencirano pa je tudi po interesih. Če se le da.« Klasičnih delovnih zvezkov njeni učenci prav tako nimajo. Vsaj med epidemijo so lahko delovni zvezki dobrodošli in pravzaprav so jih imeli tudi njeni učenci, razlaga učiteljica: »Naredila sem interaktivne delovne zvezke, danes je teh orodij na spletu milijon! Kar je bilo zame kot učiteljico še veliko boljše. Ko so rešili, sem videla, kako so rešili, koliko so znali, kaj so odnesli, kaj ponovili. Imela sem vpogled.«
Delo prek računalnika so njeni učenci obvladali, saj so tudi pri pouku angleščine vsaj eno uro na teden v računalniški učilnici. Ana Mlakar Furlan pravi, da namenoma: »Da je malo drugače. Otroci to cenijo. Tam tudi lažje diferenciram pouk. Ker učence dobro poznam, vem, kakšne delovne liste kateremu učencu naložiti v računalnik.«
… nalog in testov
Vse delajo v šoli. Domačih nalog nimajo oziroma so te v drugačni obliki. Da morajo, denimo, po spletu poiskati informacije, ki jih bodo potrebovali za naslednjo uro. Še nepravilne glagole se učijo v šoli, dva tedna dni so prvih 15 minut ure namenili za nepravilne glagole in velika večina učencev se jih je naučila v tem času. Drugačnega, formativnega načina dela, so se učenci in tudi starši že navadili, pravi Ana Mlakar Furlan: »Včasih so me učenci spraševali: ‘Ali bo to za oceno?’ Ampak ocena ni nikoli samo končni izdelek, ampak je pot od načrtovanja do končnega izdelka. Poudarek je na znanju, in ne na oceni. Kakšne mame, ki imajo več nadzora, so spraševale, kako bodo vedele, kaj učenci delajo. Pa sem jim odgovorila: ‘Vam ni treba nič delati in vedeti. Videle boste znanje. Če vas pa karkoli zanima, pa lahko kadarkoli pridete.’ Ker je tudi mapa z delovnimi listi in zvezkom v razredu.«
Pritiska, kako hitro je treba nekaj končati, ni. Vsak dela v svojem tempu in naslednjo uro nadaljuje, kjer je končal. Učiteljica ocenjuje napredek: »Zato tudi ne pišemo testov oziroma pišemo le tu in tam kakšnega, da nimajo težav z njimi, ko gredo v srednjo šolo. Zato pišemo kakšno preverjanje, ki ni za oceno oziroma jo vpišem tistim, ki so zadovoljni ali ki res dobro naredijo. Ocene se da dobiti na sto drugih načinov, zato mi testi niso všeč. Lahko je učenec dva meseca kazal znanje, tisti dan ga je pa mama zjutraj nadrla in je prišel slabe volje v šolo. Bolj prisegam na spise, ker tam moraš pa res vse pokazati – od slovnice, besedišča do razumevanja.«
Učenje kritičnosti
Ana Mlakar Furlan pravi, da so formativni način dela, kjer spremljajo napredek, učenci in starši zelo dobro sprejeli. Tudi zato, ker ga uporablja že veliko učiteljev tudi na razredni stopnji: »Sprva sva to peljali le dve učiteljici, poleg mene še slavistka. Zdaj pa so otroci že navajeni, da so sami odgovorni.« Pravi, da ni nobenega strahu, da otroci ne bi vedeli, koliko znajo: »Sama ne bi potrebovala ne testa ne ocenjevanja. Točno vem, koliko otrok zna in koliko bi ga ocenila, ker ga spremljam ves čas. Tudi otroci to hitro ugotovijo. Potem je pa samo od njih odvisno, ali so s tem zadovoljni ali hočejo še več znati.«
Učiteljica pravi, da so ocene, ki jih podeli na takšen način, zelo primerljive s tem, kar imajo potem v srednjih šoli. To namreč redno spremlja: »Če bi se izkazalo, da je ocena v srednjih šoli bistveno padla, bi zagotovo nekaj spremenila. Tudi na nacionalnih preverjanjih znanja dosegajo lepe rezultate. Nazadnje smo bili 15 odstotkov nad povprečjem.« Ko učenci drug drugemu pregledujejo delo in se ocenjujejo, ne opaža, da bi bili nesramni ali preveč zahtevni do sošolcev: »Večji problem je, da niso dovolj kritični. Vse bi pohvalili. Vsem bi dali pet. Treba jih je naučiti biti kritičen in samokritičen. To mogoče ni angleščina, ampak teh ur meni ni škoda. Vzamemo si čas in se pogovarjamo, kaj pomeni biti kritičen. Da to ne pomeni, da sošolca ne maraš. To je za življenje.«
Ta način dela prinese sicer več živahnosti v razred, kar pomeni, da tišine ni. Prepirov, kdo ima prav o posamezni snovi, ne manjka in učiteljica pravi, da se s tem največ naučijo. Kot tudi na različnih tekmovanjih in kvizih: »Med korono smo imeli Kahoot kvize, naredili smo nekaj turnirjev, da so tekmovali. Ves čas si je treba nove stvari izmišljati, da delajo, sicer se naveličajo.« Idej ji zagotovo ne manjka. Še manj energije, njene oči pa se iskrijo skoraj tako navihano kot njenim učencem. Zato ne upa le ona, da se bodo 1. septembra spet srečali v razredu in ne »le« preko računalnika. Ker ta učiteljica je dobesedno narejena za verzijo v živo.
Špela Kuralt, Delo
Članek lahko preberete tudi na Delu.
