Pri učenju matematičnih pojmov poje pesmi

Larisa Štoka poučuje s pesmicami, zgodbami, pogovorom in opozarja na pomen računanja s prstki.

Učiteljico razrednega pouka, o kateri otroci pravijo, da ima mavrično srce, pozna vse Slovenija. V Palčico pomagalčico je zrasla v razredu koprske osnovne šole Antona Ukmarja, obdana s palčki pomagalčki, ki so ji dali dodaten pogum, da so v vseslovenski akciji pomagali dečku Krisu. Najraje poučuje matematiko, pri kateri deljenje in množenje uporabljata dirkalne avtomobile, kjer obstaja čarobni žepek za računanje s prehodom in pri kateri se matematične pojme učijo s pesmicami. Ki so dobre tudi za umirjanje, ko nič več ne gre v male glavice. Le če so te sproščene in srečne, lahko namreč kaj spravimo vanje.

Učenci 3. d so ob našem prihodu drug za drugim hiteli razlagati, kako krasno učiteljico imajo: »Je prijazna, ima mavričen srček in smo zelo veseli, da jo imamo. Še vedno zbiramo zamaške za vse otroke v stiski. Smo palčki pomagalčki, ona pa je palčica pomagalčica.« Larisa Štoka izžareva posebno toplino. Z lahkoto ji verjamemo, ko pravi, da je biti učiteljica zanjo sreča: »Je poslanstvo. V otroške glavice vlivati znanje oziroma v njihovih srčkih graditi vrednote skupaj s starši je zelo velika, odgovorna naloga in vesela sem, da sem lahko del poti teh malih škratkov, ki jih učitelji obogatimo za življenje

Sodelovanje s starši večkrat omeni. In pomen zaupanja. Tudi zato se ji zdi dobro, da otroke spremlja iz drugega v tretji razred: »Strokovno gledano je ta povezava najboljša zaradi opismenjevanja in računanja. Poleg tega se vzpostavi vez med starši, otroki in mano, zato je lažji prehod z opisnega na številčno ocenjevanje, ker se poznamo, si zaupamo. Lepo je, da so nam dovolili, da smo ostali skupaj. Da so nam dali še eno leto.« Eden izmed otrok je izstrelil kot iz topa: »Yes!«

Dobrodelnost in zaupanje
Prav v tem razredu se je začela organizirana dobrodelnost, se spominja: »Otroci so se zelo odzvali v posebni akciji, namenjeni otrokom v stiski. V njihovih očeh sem začutila pogum, željo, srečo, občutek, da je lepo deliti, pomagati. Pa sem se odločila, da bom pomagala tudi sama. Napisala sem kratko božično-novoletno pravljico in nepričakovano zbrala 250 paketov daril. Potem sem se lotila zbiranja zamaškov, otroci in starši mi pri tem neizmerno pomagajo. Imamo tudi zabojnik sreče na šolskem parkirišču, s celotno krajevno skupnostjo in Obalo ga ves čas polnimo s papirjem in tako pomagamo socialno ogroženim otrokom, navsezadnje pa vzgajamo ekološko ozaveščenost vseh nas.«

Palčica pomagalčica zelo vpliva na otroke. »Starši povedo, da so postali zelo odzivni do vseh živih bitij. Ne samo do sočloveka. Radi namreč zbirajo tudi pomoč za kosmate kepice sreče. Čutijo, da so del nečesa, kar je mogoče celo večje od vseh nas, in tako skrbijo ne samo za planet, ampak tudi pomagajo drugim. Rastejo znotraj sebe, v samopodobi, in se razvijajo v prave, mavrične ljudi. Ko zbiramo papir, jim je lepo, ko jim povem, da s toliko in toliko tonami papirja rešimo toliko in toliko odraslih dreves. Zdaj so izračunali, da smo rešili že manjši gozdiček

Zamaške zbirajo v posebni verigi, v kateri je več kot 30 javnih ustanov na Primorskem. Kljub temu da je Palčica pomagalčica zdaj društvo, Larisa Štoka ostaja učiteljica: »Veliko ljudi je razmišljalo, ali bom šla delat v dobrodelne vode, ampak mi pomeni biti učiteljica preveč. To je moja sreča, ki je ne morem izpustiti iz rok. Bogatijo me tudi vsi starši, sodelovanje z njimi. Če res stkemo zaupanje, šele takrat lahko gradimo otroka. Ko starši zaupajo meni, ko jaz zaupam staršem, otrok meni in jaz otroku

Obvezni prstki pri matematiki
Najraje poučuje matematiko, včasih je pisala tudi delovne zvezke za prvo triado. V njenem razredu ni skrivanja prstkov: »Novejša sodobna didaktika matematike poudarja, da dokler otrok čuti prstke, jih mora uporabljati. Dosti učiteljev misli, da če otrok računa s prsti, da je to konkretni nivo, ampak ni, je abstraktni. Imamo jih deset, računamo pa lahko z njimi do dvajset ali tudi do sto.« Do sto gre samo, če imaš ob sebi čarobni žepek, pojasni: »Ko je prehod, določen del med računom damo v čarobni žepek in računamo naprej. In ko vsak zase računajo te težke račune, se dejansko primejo za ta čarobni žepek, ki ga v bistvu ni. Preidejo na abstrakcijo matematičnega razmišljanja in do težkega matematičnega algoritma, ampak po poti, ki jim je čustveno mnogo bliže

Veliko učiteljev tega še ni sprejelo, priznava: »Bilo je obdobje, ko so striktno zahtevali, da je treba pospraviti prstke. Precej sem sodelovala z Maro Cotič, doktorico za didaktiko matematike, pri njej sem tudi diplomirala. Grem po njeni poti in na sestankih razlagam, da moramo otrokom omogočiti uporabo prstkov. Nekateri to težko sprejmejo

Iskanje novih poti do znanja …
Matematiko razlaga tudi z zgodbami. Deljenje in množenje, ki sta prednostni računski operaciji, sta pri njej »v dirkalnih avtih, minus in plus pa v počasnih«. Pri učenju matematičnih pojmov otrokom poje pesmi. Pesem je v njenem razredu večkrat slišati. Sploh kadar so otroci utrujeni. »Takrat jim rečem, naj odložijo pisalo in dajo glavico na mizo. Ugasnem luč in čim bolj zatemnim učilnico. Potem hodim okoli in pojem pesem, ki je ne poznajo, zato da ne pojejo z mano. Po obrazih vidiš, kako se sprostijo, zadihajo, najdejo mir. Zdi se mi nesmiselno, da bi pri uri vztrajala za vsako ceno, ker tako piše v pripravi. V tistih trenutkih prisluhnem otrokom. Ko končam pesem, je nekaj časa še tišina v razredu, potem postopno prižigam luči, ker oni prav odtavajo.«

Po njenem mnenju bi to vsem prišlo prav: »Ko sem nadomeščala v prvem razredu v naši podružnici, sem tudi s tem poskusila. Ko sem ugasnila luči, so me gledali malo čudno, ko pa sem končala s pesmijo, so rekli: ‘Kaj lahko še?’ S tem jih od znotraj pobožaš. Takih trenutkov bi moralo biti čim več, kajti tako lažje rastejo tudi v znanju. Ker so srečni.«

Kot pravi, urnik učitelju dopušča, da je fleksibilen, da se pogovarjajo lahko tudi o aktualnem dogajanju. V njenem razredu imajo posebne (neobvezne) naloge za modrece, s katerimi opravijo tudi en govorni nastop. »To so lahko naloge, ki se učno vežejo na snov, ali pa če jih kaj posebej zanima, kot je bil požar v Avstraliji, ki se jih je zelo dotaknil. Tega seveda ni bilo ne v učbeniku ne v učnem načrtu, morda je bilo delno omenjeno pri spoznavanju okolja. Ko pa smo se o tem pogovarjali, smo hkrati spoznavali celine, oceane, živali, človekove stiske ob naravnih nesrečah, katere službe vse lahko pomagajo … Primerjali smo tudi velikost Avstralije s Slovenijo

… in do otrok
V nobenih učbenikih tudi ni jutranjega pogovora. Z njim začnejo prav vsak dan. »Rada jim predstavim dan, kaj bomo doživeli. Pogovarjamo se tudi o konfliktih, ki se zgodijo v popoldanskem času, ko mene ni več tu, in iščemo konstruktivne načine reševanja. Kadar ne zmorejo sami, mislim, da je prav, da učitelj pristopi in pomaga. Velikokrat se pogovarjamo tudi o športnikih, pevcih, dogajanju po svetu, predvsem pa se radi pogovarjajo o odnosihmed njimi samimi. Kot da preverjajo, ali so na pravi poti.«

Vez, ki jo stkejo v razredu, se ohrani za vedno. V šestindvajsetih letih dela se ji je nabralo veliko zgodb. Od najlepših, ko so akcijo zbiranja za Krisa organizirali tudi njeni nekdanji učenci, ki živijo v tujini, do žalostnih, ko so jo poklicali nekdanji učenci, takrat že v četrtem letniku srednje šole, ko je enemu od nekdanjih sošolcev umrla mama. »Kljub temu da že dolgo niso bili moji, so se obrnili name. Lep je ta občutek.« Lepo je tudi, ko vidi, da je učencem uspelo. »Neki deček je že kot majhen otrok posebej lepo risal. Takrat sem mamici rekla, da vidim nadarjenost in da bo nekega dne risal nove modele avtomobilov. Zdaj riše modele superg. Dobil je štipendijo v tujini in podpisuje mednarodne pogodbe.«

Njeni današnji učenci o takih stvareh še ne razmišljajo. Vendarle pa z vsakim dnem, ko jim Larisa Štoka odpre novo okno v svet, četudi ga morda ni na urniku ali v učbeniku, dobivajo večje možnosti, da bodo spreminjali svet. Na bolje.

Špela Kuralt, Delo

Članek lahko preberete tudi na Delu.

Delite naprej:

Share on facebook
Share on linkedin
Share on twitter
Share on email
Učitelji / Učiteljice

Zadnja zgodba

Arhiv zgodb

Web: uciteljsem.si
Telefon: +386 40 510 661
E-pošta: [email protected]

© 2019 | AmCham Slovenija | Vse pravice pridržane | Izdelava in oblikovanje Izi2Splet |