Tehnologija v razredu je kakor začimba v kuhinji

Urška Kovač Grad poučuje s konkretnimi primeri, izkušnjami iz narave in uporabo novih tehnologij.

»Če moram otroke učiti o listih dreves, je čisto vseeno, ali jih narišem na tablo, ali jih v razred prinesem, ali jih gremo ven nabrat, v šoli pa naredimo knjigo, ki si jo nato otroci pošljejo po elektronski pošti in jo imajo za zmeraj,« s širokim nasmehom hiti razlagati Urška Kovač Grad, učiteljica biologije, naravoslovja in gospodinjstva na osnovni šoli v Dragomlju. Stavi na povezovanje novih tehnologij z naravo in prikazom v praksi. Da učenci ne le znajo, ampak razumejo. Ves čas je nasmejana in daje občutek topline, kar otroci očitno čutijo.

Njena učilnica je svet v malem. Spredaj obvezna tabla, v zadnjem delu kuhinja, kjer so pred našim prihodom nastali slastni mafini in je dišalo še po hodniku. Ob strani kletka in terarij. V kletki dirka hrček Puhi, v terariju so paličnjaki. »To je privilegij biologov, da lahko delamo z živim materialom,« se zasmeji. Za živali skrbijo učenci: »Imajo jih zelo radi. So kot pripomoček, ki jih pomiri in stimulira

Sama sicer za večjo motivacijo učencev pri delu največkrat uporablja tehnologijo. Medtem ko se je mnogi učitelji, prav tako starši, bojijo, večkrat tudi upravičeno, je učiteljica jasna: »Sodobna tehnologija v razredu je kot začimbe v kuhinji. Je nujno potrebna, samo prav jo je treba odmerjati. To je takrat, ko z njo dosežemo dodatno motivacijo, spodbudo. Če jo uporabljamo vsak dan, ves čas, izgubi smisel.«

Tako so njeni učenci recimo pri spoznavanju zanje povsem abstraktnih pojmov, kot sta odgovornost in integriteta, o tem razmislili, se pogovorili, napisali scenarij in posneli film. »Zelo so se vživeli, bili so nadvse motivirani in tudi težke teme so zelo dobro predstavili

Vodstvo šole ji pri navduševanju nad tehnologijo stoji ob strani. Na voljo imajo osemnajst tablic, ki jih uporabljajo pri delu. Med drugim so pripravili posebno aplikacijo za spoznavanje rastlin okoli šole: »Učenci gredo s pametnimi tablicami oziroma telefoni v okolico šole, kjer so pripravljeni listki s QR-kodami. Tako so spoznavali rastline. Morda se bomo prihodnje leto lotili še prepoznavanja žuželk

Tehnologija kot motivacija …
Dragomeljska šola je sodelovala v evropskem projektu, v katerem so se ukvarjali prav z vprašanjem, kako tehnologijo uporabiti v učilnici. »V projektu, ki se bo letos končal, so sodelovale šole iz Litve, Estonije, Slovenije in z Islandije. Raziskovali smo, kako otrokom približati znanje o rastlinah, saj so to, razen naše, večinoma dežele, kjer je zima dolga. Izdelovali smo učne ure, skupine se sestajamo še danes. Vse učne ure bodo prevedene v jezike sodelujočih držav. Sicer je to mišljeno za vrtce in prvo triado, jaz pa sem še malo nadgradila načrte za višje razrede,« razlaga učiteljica.

Tablico in telefon je pri delu uporabljala že leta, preden je šola kupila svoje. Opaža, da se v posameznih šolah po državi zanimanje za vpeljavo sodobne tehnologije pri pouku prebuja: »Tudi na tistih na obrobju, kjer bi lahko mislili, da je tega manj. Vse je odvisno od učiteljev in ravnateljev. Mednarodnih podpornih projektov je kar nekaj. Sama imam veliko podporo vodstva šole. Učitelj je lahko svoboden, kreativen, ampak če nima podpore kolegov in vodstva, lahko da od sebe največ 80 odstotkov. Imam odlične delovne razmere

Spominja se, da je tudi sama začela drugače. In danes opaža razliko v znanju učencev: »Imam primerjavo s svojim delom, ko sem tudi sama pripravljala predstavitve na power pointu, otroci pa so prepisovali in se kaj tudi naučili na pamet. Potem ugotoviš, da to ni prava pot, da so rezultati slabši.« Tehnologije v razredu ne uporablja vsak dan: »Morda enkrat na mesec oziroma pri težji, abstraktni snovi. Še vedno pa je treba v naravo, prav tako je treba prepisovati zaradi motorike in narekovati, da znajo kaj napisati.«

… in predvsem kot pripomoček
Priznava, da so včasih otroci boljši v poznavanju posameznih aplikacij in programov. Pa se s tem ne obremenjuje, nasprotno, meni, da lahko otrokom, ki jim to leži, dá dodatno potrditev: »Vem, da vsaj dva v razredu vse obvladata. Ko sem prinesla neko novo aplikacijo in rekla, da bomo mogoče lahko montirali, sta znala vse. Med knjigami nista prav vešča, tu pa sta vsem sošolcem pomagala. Svoje znanje sta širila in takrat sta bila pomembna. Je pa še vedno kakšna nova stvar, kjer se učenci izgubijo. Takrat je dobro, da jim lahko pokažemo, da je tehnologija orodje. Učencem bi rada dokazala, da telefon ni le za snapchat in instagram, ampak tudi za aplikacije, ki recimo prepoznajo drevo. Ali pa zvezde. Da je telefon pripomoček, ne nadomestek za naše neznanje.«

Tehnologijo tako uporabljajo tudi v naravi, ki se ji učiteljica še zdaleč ne odpove. Z učenci gre ven predvsem jeseni in spomladi: »Pri nas je kot v narodnem parku. Tam je reka, gozdiček, travnik. Gremo na sprehod in pogledamo tisto, o čemer smo se učili. V šestem razredu recimo vse leto obravnavamo rastline. Fotografirali smo podrast jeseni, pozimi in enako bomo naredili spomladi. Vse na konkretnem primeru. Ne da samo govoriš in razlagaš s tujimi fotografijami. To si bodo gotovo bolj zapomnili, ker je njihovo delo. Izmerimo temperaturo ozračja, temperaturo reke, naučili se bomo, kakšna so videti drevesa, ki rastejo tu. Ne da potem ne ločijo bukve od gabra

Učenje z napačnimi odgovori in prakso
Veliko časa nameni temu, da učenci snov razumejo. Samo tako jim bo znanje ostalo: »Želim si, da si bodo tisto, kar bodo znali, zapomnili, tudi če bodo znali manj. Danes smo se recimo pogovarjali o genomu. Kako ga razložiti desetletniku? Tisti dve vrstici se že nauči na pamet, ampak snov je treba razumeti. En odgovor je bil, da je to kri. Idejo je dobil pri forenzikih. Učencu sem rekla, da je dobro, da je podal ta odgovor, ampak ni pravi. Da je sicer genom tudi v krvi, če pogledaš celice, kjer je ves genom. Tudi napačni odgovori so super, ker so lahko velik vir znanja. Ko preverjamo in ocenjujemo, pa je seveda drugače.«

Ali si torej učenci v njenem razredu upajo povedati napačne odgovore? »Mislim, da vsekakor. Najprej moraš biti človek,« pravi. Učenci so vse potrdili. Marcel Kos, eden od dvojice šolarjev, ki sta lani osvojila drugo mesto na kuharskem tekmovanju Mali šef Slovenije, na začetku pa sta se nanj pripravljala z Urško Kovač Grad, je bil jasen: »Učiteljica je zelo prijazna. Veliko nas nauči. Ne samo da moramo snov zapisati v zvezke, ampak nam tudi pokaže, da lahko sami delamo. Pri gospodinjstvu skoraj vsakič pripravimo kakšno sladico ali kaj drugega. Potem to pojemo in je zelo okusno.« Kuhanje je strast Urške Kovač Grad in otroke rada pripravlja na kuharska tekmovanja: »Tu pridejo na vrsto tudi učenci, ki so učno morda manj uspešni in se v znanju niso toliko dokazali. Lani je učenec, ki je bil učno najšibkejši v skupini, pod največjim pritiskom prevzel pobudo in vodil skupino do zasluženega rezultata.«

Rada dela tudi z najbolj nadarjenimi otroki, če le pokažejo željo, jih z veseljem pripravlja na tekmovanja v znanju. Spet je zelo pomembno razumevanje snovi: »Velikokrat tisti, ki imajo same petice, odpovedo. Ker imajo bolj naučeno kot trajno znanje. Tisti, ki imajo dobro štirico, so običajno najboljši. Tak učenec ve, da čisto vsega ne zna, zato se poglobi, malo mu je pa tudi vseeno – kar bo, pa bo. Najhuje je pri dekletih, ki gredo po zlato. Veliko se učijo, čeprav ne razumejo, potem pa ne osvojijo zlata. Ampak tudi razočaranja morajo biti. Da se znamo spoprijeti z neuspehom.«

V prihodnje si želi še okrepiti povezovanje tehnologije in narave. Drži se učnega načrta, a poudarja, da si metodo, torej pot do cilja, učitelji izbirajo sami. Skromno doda, da se še vedno uči: »Poslušati moraš sebe in otroke. Sem še daleč od idealnega, veliko se še moram naučiti. Če pa se poslušam, nikoli ne udarim mimo

Špela Kuralt, Delo

Članek si lahko preberete tudi na Delu.

Delite naprej:

Share on facebook
Share on linkedin
Share on twitter
Share on email
Učitelji / Učiteljice

Zadnja zgodba

Arhiv zgodb

Web: uciteljsem.si
Telefon: +386 40 510 661
E-pošta: [email protected]

© 2019 | AmCham Slovenija | Vse pravice pridržane | Izdelava in oblikovanje Izi2Splet |