»Z učenci smo se nekoč pogovarjali o tem, ali se dober učitelj rodi ali naredi. Rekli so, da gre za kombinacijo obojega: da se dober učitelj nauči vsega, kar je treba, in ob tem še uživa. Zdi se mi, da so s tem povedali vse. Pred časom sem razmišljala o tem, da bi v življenju počela kaj drugega namesto poučevanja. Kmalu sem ugotovila, da je to – naj se sliši še tako privzdignjeno – moje poslanstvo. Delo me tako veseli, da vanj vlagam veliko energije in srca. Nekako ne znam delati drugače. Nisem preveč idealistična: tako energija kot srce se nam ne vračata vedno v enaki meri. A tako je pač (po Slomšku): če hočeš druge vneti, moraš sam goreti.«
Tatjana kot učiteljica maternega in tujih jezikov gori od navdušenja nad jeziki, to navdušenje pa želi širiti tudi med učence. Zato jih navdihuje, spodbuja, jih zna z besedami »pobožati«, je pa tudi stroga in zna postaviti meje. Spoštovanje med vsemi udeleženci v procesu učenja in poučevanja se ji zdi najpomembnejši temelj, hkrati se trudi ustvarjati okolje, v katerem so učenci sproščeni in lahko izražajo svoja mnenja. Pri svojem delu razširja meje učilnice, poučuje preko igre, povezuje različna področja in uporablja moč humorja. »Menim, da ne bi smelo biti nič nenavadnega, da učenci premaknejo šolske klopi, da se med učno uro razgibajo, da se pri učenju književnosti posedejo v krog na tla, da se sklone učijo s ploskanjem v ritmu, da veliko pôjejo in so nasploh glasni,« pripoveduje. Zaradi svoje vedoželjnosti in nenehnega spraševanja o ustreznosti podajanja učnih vsebin v svojo učilnico vabi zunanje strokovnjake s področja jezikoslovja, književnosti, filmske režije, improgledališča: »Kako naj bodočim slavnim slikarjem osmislim zapleteno stavčnočlensko analizo? Kako naj učence, ki bodo nekoč izvrstni strojniki, prepričam v pomen poezije slovenske moderne?«. Izkušnje takih sodelovanj so izključno pozitivne.
V zadnjih petih letih se ukvarja s kamišibajem, sodelovala je tudi v inovacijskem projektu Kamišibaj, na osnovi izkušenj pa je s kolegico napisala priročnik »Kamišibaj v šoli in doma«. Pri svojem delu uporablja spletnik oz. blog Spletilnica, njeni učenci s projekti sodelujejo na dogodkih izven šole, v posebno veselje pa ji je delati z mladimi filmarji: »V zadnjih nekaj letih se nam je nabralo toliko »filmskega traku«, da sem lahko s sodelavkami, ki se tudi ukvarjajo s tem področjem, priredila filmski večer z izdelki poljanskih učencev«.
Stalnica njenega dela so tudi pisma učencem in staršem na koncu šolskega leta, v katerih piše o napredku in pokaže na izzive. »S temi pismi (tudi zase) osveščam pomen dobrih odnosov med učenci, starši in učiteljem. Konec koncev se oboji odrasli, tako starši kot učitelji, ukvarjamo z istim: otroka želimo opremiti, da bo postal samozavesten, odgovoren in čuteč odrasli.«
