Otroke spodbuja h konstruktivni kritiki

Nina Strlič priznava, da so njeni predmeti zahtevni, a z razlogom, in učenci se jih radi učijo.

Učilnica za biologijo in naravoslovje Nine Strlič na osnovni šoli Koseze v Ljubljani nikoli ne sameva – medtem ko paličnjaki lenobno spremljajo dogajanje v razredu, pestra druščina glodavcev neutrudno vrti kolesje in brska po kletkah. Živali so pomemben del učnega procesa in nemalokrat v uteho otrokom, ko jo najbolj potrebujejo.

»Zelo dobro je, da so v učilnici živali, saj učence pomirjajo, predvsem tiste, ki imajo različne učne težave in s katerimi se veliko ukvarjamo. Na dan, ko imajo kakšen test, nemalokrat pridejo v učilnico k živalim in se tu pomirijo,« pripoveduje učiteljica Nina Strlič. Deset let je, kar je prvič stopila v razred in začela predajati znanje iz biologije in naravoslovja. Danes poučuje zadnje razrede osnovne šole. Poudarja, kako pomembno je, da se učenci v učilnici dobro počutijo, da so sproščeni in vedo, da lahko izrazijo svoje mnenje, ne da bi jih kdo zasmehoval, se iz njih norčeval, ali še huje, da bi bili zanj kaznovani. »Otroke spodbujam h konstruktivni kritiki. Povem jim, da smo vsi ljudje, tudi učitelji, in če jih kaj moti, naj izrazijo svoje mnenje, a na spoštljiv način. Vedo, da mi lahko povedo kritiko, ne da bi se morali bati maščevanja pri ocenah, kot smo se ga morda mi.« Tudi zato vprašanja raje zapiše na papir in pri spraševanju pusti učencem, da jih izžrebajo. »Tako preprečim, da bi kakorkoli vplivala na ocenjevanje.« Prav zato je naklonjena tudi e-asistentu, ki onemogoča pogled na ocene pri drugih predmetih.

Okna v njeni učilnici krasijo modeli molekul vode ter drugih elementov in spojin, pod tablo so lično razvrščeni modeli DNK, na stenah učilnice so razstavljeni modeli človeških organov … »V vsakem razredu imam en takšen projekt,« razlaga. V šestem tako učenci ločujejo odpadke, jih tehtajo in preračunajo, koliko odpadkov na leto odvrže povprečna slovenska družina. V sedmem razredu izdelujejo modele avtohtonih in invazivnih vrst in ob njih spoznavajo tveganja, ki jih prinašajo tuje vrste. V osmem izdelujejo makete notranjih organov, bodisi anatomsko pravilne bodisi takšne, ki prikažejo delovanje organa. »V devetem razredu pa je na vrsti model DNK, ki mora prikazati, kako se DNK podvaja, in to povezati z mitozo, mejozo, torej z delitvijo telesnih, spolnih celic. Ti modeli so resnično krasni in zapomnijo si jih. Tudi ko se čez leta vračajo, točno vedo, kako so jih izdelovali in katere materiale so uporabili

Ocena za vse, kar je učenec naredil
Na vprašanje, ali biologija velja za zahteven predmet, odgovori pritrdilno. A, kot pravi, z razlogom. »Na gimnazijah se je izkazalo, da je biologija postala izredno zahtevna. Zato čutim odgovornost, sploh ker gre večina naših učencev na ljubljanske gimnazije, da jih dobro opremim z znanjem. In znanja imajo veliko, kar je ključno. Zelo radi se učijo, radi gledajo dokumentarne filme in se pogovarjajo o teh temah. Moji nekdanji učenci, ki obiskujejo gimnazijo, se vračajo in mi povedo, koliko znanja so tja prinesli, da so oni tisti, ki inštruirajo druge.« Izjemno pa je ponosna, kadar se njeni nekdanji učenci odločijo za študij biologije in ji sporočijo, da so imele pri tem pomembno vlogo tudi njene ure pouka.

Sama nima veliko izkušenj s starši, ki bi se na govorilnih urah pogajali o višjih ocenah, a delno razume tiste, ki to počnejo. »Boj za vpis v gimnazije je hud. Razumem, da si želijo za svojega otroka najboljše. Moja naloga pa je, da jim razložim, da jaz otrokom predajam znanje, ga poskušam na vse načine prikazati in ga predati, njihova stvar pa je, koliko ga sprejmejo. Ocena, ki jo učenec dobi, ni ocena, ki jo takrat dam učencu, ampak ocena, ki si jo je prislužil z vsem, kar je naredil.«

Kaj je tisto, s čimer bi lahko izboljšali naš šolski sistem? Odgovarja, da je velik plus in hkrati minus dejstvo, da se lahko vsakdo vpiše na pedagoški študij. »Super je zato, ker je nekdo v osnovni ali srednji šoli morda nekoliko slabši učenec, a ga konkreten predmet veseli in lahko na fakulteti študira le tisto, kar ga zanima. Hkrati pa je to slabost, saj ni nobene selekcije, kdo je lahko učitelj in kdo ne.« Bolj kot ocene bi po njenem morali odločati sprejemni izpiti. Kot pravi, je dober učitelj strokovnjak na svojem področju, a tudi pedagog, vzgojitelj, vse, zaradi česar bo znanje lahko predal naprej, naslednjim generacijam. Ob koncu poudari, kako pomembno za delo je povezovanje med kolegi. »Vesela in ponosna sem, da se nas je skozi zahteven in dolgotrajen študij prebilo kar nekaj s podobnim načinom razmišljanja, zato si lahko redno izmenjujemo primere dobre prakse ter tako še naprej izboljšujemo učni proces.«

Mojca Boštele, Delo

Članek si lahko preberete tudi na Delu.

Delite naprej:

Share on facebook
Share on linkedin
Share on twitter
Share on email
Učitelji / Učiteljice

Zadnja zgodba

Arhiv zgodb

Web: uciteljsem.si
Telefon: +386 40 510 661
E-pošta: [email protected]

© 2019 | AmCham Slovenija | Vse pravice pridržane | Izdelava in oblikovanje Izi2Splet |