Irena Humar Kobal, OŠ Dornberk

»Poučevanja ne zamenjam in ko grem v razred, se zame ustavi svet.«
Irena-Humar-Kobal

»Kot učitelj na prvo mesto postavljam srčnost, kajti biti učitelj je nekaj, kar ti je dano ali pa ne. Seveda se lahko priučiš nekaterih veščin. Lahko izvajaš najnovejše oblike učenja, slediš svetovnim tokom izobraževanja, a če nimaš srca iz pravega testa, ne moreš biti nikoli dober učitelj. Otroci te »preberejo« takoj. Začutijo tvojo iskrenost in avtentičnost. Pravzaprav je zelo preprosto in le dve stvari sta pri tem pomembni: da imaš otroke rad in da jim zaupaš, pa naj bo to takrat, ko pripravljamo gledališko predstavo in še nekaj dni prej ne znajo besedila, ali pri učenju, ko smo že tik pred ocenjevanjem, pa še vedno ne vedo, kaj je to dovršni glagol. Nikoli nisem čutila potrebe, da to ljubezen in zaupanje posebej izkazujem, kajti otroci preprosto vedo, za kaj gre.«

Irena je učiteljica slovenščine z dušo in telesom in je poučevanje še po 30 letih njena strast. Slovenščino je imela od nekdaj rada in anekdota o njeni prvi nezadostni oceni prav pri tem predmetu je vedno izhodišče za razgovor z učenci o tem, da nikoli ne smeš obupati in da ocene niso vse. Strast do knjig, filma, gledališča in lepe slovenske besede prenaša na učence, z ustvarjanjem varnega učnega okolja pa jim daje priložnost za učenje na napakah in nenehno poskušanje. Ko se je pred leti prvič srečala s formativnim spremljanjem znanja, je bila to ‘ljubezen na prvi pogled’, ki še vedno traja. »Danes si ne predstavljam, da bi lahko še kdaj učila po starem. Formativno spremljanje me je kot učiteljico potisnilo v ozadje, kajti učiteljica sem nenadoma postala učenka, tenka meja med poučevanjem in učenjem se je popolnoma zabrisala. Učitelj in učenec sva postala popolnoma enakopraven partner,« še opisuje pouk, ki omogoča veliko samoučenja ter vrstniškega učenja, učitelj pa pri poučevanju prepušča iniciativo učencem.

Brez učbenikov in delovnih zvezkov, z iskanjem vsebin v aktualnih in učencem bližjih temah, z branjem knjige na začetku vsake ure in pogovori o njej ves čas zbuja njihovo radovednost, zanimanje za učenje in rast. Domačih nalog skoraj ni, saj večino dela opravijo v šoli. Ni zagovornica ocen, čeprav brez njih ne gre, jih pa oblikujejo skupaj z učenci in so usmerjene k znanju. »Vedno poudarjam, da bi bila najbolj srečna učiteljica na tem planetu, če bi se ocene ukinile, kajti po moje so ubijalec vedoželjnosti in radovednosti. So pravzaprav sodba in ne omogočajo napredka,« pripoveduje in poudarja, da »mora imeti učenec vedno možnost, da oceno izboljša in da ga ne zaustavi v procesu učenja«.

Zadnjih nekaj let je Irena tudi pomočnica ravnateljice, a pravi, da poučevanja ne zamenja: »V učilnici se prepustim svojim učencem, ki me preprosto vsak dan znova očarajo. Se sliši skoraj kot zasvojenost, vem. Ampak tako pač je, učitelj si ali pa nisi. Tako preprosto je to«. 

Delite to zgodbo

Share on facebook
Share on linkedin
Share on twitter
Share on email
Učitelji / Učiteljice

Zgodba meseca

Arhiv zgodb

Web: uciteljsem.si
Telefon: +386 40 510 661
E-pošta: [email protected]

© 2019 | AmCham Slovenija | Vse pravice pridržane | Izdelava in oblikovanje Izi2Splet |