»Učiteljica je več kot poklic. Je mnogo več. Je poslanstvo, je rama za tolažbo, je zaupanje, so sanje. Na koncu ostaneva sama. Jaz in učenec ali učenka. Najin odnos. Še vedno se učim. Tudi po 35 letih učiteljevanja.«
Marjetka je učiteljica, ki zgodovino prenaša med učence z navdušenjem, starinami v učilnici, pripravo zgodb, ki pritegnejo in predvsem vključevanjem učencev v pouk. Ob tem vedno najde možnosti sodelovanja z okoljem in drugimi organizacijami, tako da učenci dobijo še resnične življenjske izkušnje in spoznavajo kulturno dediščino. »Učilnica, razstave, vodstva učencev, obiski muzejev in arhiva, predvsem pa poskušam učencem dati samostojne vloge pri pripravi različnih razstav, vodstev, pripravi govornih nastopov, izbire literature …,« opisuje raznolikost svojega dela. Projekte pripravlja na konkretne tematike ali osebe, za vsako zgodbo ali primer pa poišče različne načine predstavitve vsebine in številne dodatne aktivnosti. Zaupanje in spoštovanje se ji zdita pri delu pomembni, zavzema se za vse učence, da se izkažejo na svojih najmočnejših področjih in to povezujejo s svojim življenjem, učenci pa jo navdušujejo s svojo kreativnostjo (igra vlog, vloge v zgodovinskih predstavah, vodenju po razstavah, aktivnostih ob težkih temah kot je holokavst) in jo vedno znova presenečajo. Z njimi se veseli in tudi žalosti: »Poskušam ravnati, kot da so to moji otroci. Vsi posebni«. Ponosna je na številne dogodke, kjer so delo odlično opravili njeni učenci, ni pa vedno zadovoljna s svojim delom. Takrat se sprašuje, se pogovarja z učenci: »Na koncu devetega razreda me vsako leto učenci ocenjujejo. Preko trideset let. To je samo zame. Zato, da lahko naslednje leto delamo boljše«.
Marjetka poudarja, da »vse poti, učne metode, načini, strategije … niso nič brez srca« in da morajo biti učitelji ljudje. »Predvsem pa, da nam je mar. Za vsakega otroka, ki nam je zaupan za nekaj časa. Morda je prav ta čas zanj izjemen in posebej pomemben. V učilnice prihajajo različni učenci. Tujci, ki ne znajo našega jezika. Otroci, ki so z mamami v varni hiši. Otroci, ki so trpinčeni, pa ne bi smeli biti. Vedoželjni, naveličani, iskrivi, žalostni … Učiteljica sem za vse. Ni vedno lahko. Še vedno pa je navdihujoče to moje poslanstvo.«