Učiteljica razrednega pouka Podružnične šole Krka, ki sodi pod Osnovno šolo Zagradec v občini Ivančna Gorica, nas je z učenci pričakala v zunanji učilnici pri šolskem igrišču. Če je le mogoče, jih odpelje na prosto, tudi sicer pa se med poukom ogromno gibajo, saj, kot pravi, je tako trajnost zapomnitve boljša. Veliko ustvarjajo, zlasti v povezavi z domačim krajem. Z njim dobro sodelujejo, njen razred pa ima prostor v sejni sobi krajevne skupnosti.
Učiteljica Nika Bracovič Blatnik nas je sprejela s širokim nasmehom, ki skoraj ni izginil. A prijaznost in nasmeh ne pomenita popuščanja in dovolilnice za vse mogoče. Ključno za dobro delo in najpomembnejše, kar lahko učitelj doseže v razredu, je namreč spoštovanje, razlaga učiteljica. »Spoštovanje ni samoumevno, ko učitelj stopi skozi vrata. Z učenci je treba vzpostaviti vez, da jih lahko začneš hkrati vzgajati in poučevati. Ko imaš spoštovanje, lahko začneš graditi njihovo znanje in napredek.«
Spoštovanje se kaže že v najmanjših stvareh. Da, denimo, ne prekinjajo učitelja ali sošolcev med govorjenjem. Čeprav so njeni učenci že petošolci, je še vedno čas, da se naučijo, da skakanje v besedo ni spoštljivo. »Ključna je doslednost. Ustaviš pouk, otroka pogledaš v oči, običajno se takrat izogibajo očesnemu stiku. Počakaš. Ko je tišina, večina učencev utihne. Potem se pogovorimo, povežemo tudi s slovenščino in načeli vljudnega pogovarjanja. Sam mora povedati, katero načelo je prekršil. Tako delamo vsako leto na začetku šolskega leta, potem pa se to umiri.«
Poleg doslednosti je za dobro delo v razredu pomembna tudi pravičnost. »Ljudje hitro iščemo glavnega krivca, ki je potem kriv za vse, kar je narobe v razredu. Pa to sploh ni res. Z njimi se vedno pogovorim in včasih je treba tudi te učence samo razumeti. Ko učenca, ki je običajno vedno kriv za vse, zagovarjaš, se zavzameš zanj, ker veš, da ni naredil ničesar narobe, tudi pridobiš spoštovanje.« Časov, ko bi učitelj imel avtoriteto od trenutka, ko stopi v razred, že zdavnaj ni več. »Zdaj si jo moraš pridobiti. Septembra uvajamo pravila, vsaka generacija jih preizkuša.«
Raziskovanje
Zdi se, da je recept za dobro delo pravzaprav delo samo. Njihove raziskovalne naloge pri družbi so prave umetnine. Vse so namenoma napisane z roko, čeprav podatke iščejo tudi po spletu in vse naredijo v šoli. Predstavitev so lahko naredili tudi v power pointu, česar so se spet naučili v šoli.
Prav zaradi njihovega skupnega raziskovanja pa je nastala tudi gledališka igra. »Ob raziskovanju kulturnih in naravnih znamenitosti, podzemnih tokov reke Krke sem spisala gledališko igro Nepozabna dogodivščina, ki smo jo uprizorili na gledališkem festivalu. Festival Pekarne Mišmaš, tako se imenuje, ker je prav tu Svetlana Makarovič dobila navdih za svojo slikanico, je vsako leto na naši šoli ob občinskem prazniku in vsako leto izvedemo neko gledališko predstavo ali pa muzikal. Celotna šola nastopi. Ta teden smo ga imeli in učenci so nastopali v igri Škrat Kuzma dobi nagrado.«
Vendar se učiteljica ni ustavila pri gledališki igri. Na tej podlagi je nastala prava mladinska detektivka, namenjena otrokom drugega in tretjega triletja. Knjiga Skrivnostne sledi je že v tisku, učiteljico je pri izdaji podprlo kulturno društvo. V njej otroci odkrivajo skrivnosti bližnjega hribčka Gazdnik, kjer je stal grad Vrhkrka, pod hribčkom pa izvira Poltarica, pritok reke Krke. V globini hriba so leta 2003 odkrili še jamo Poltarico, sosedo Krške jame. »Knjiga govori o desetletnem Jakobu, ki se preseli z družino iz mesta na podeželje. S prijatelji raziskujejo po pritokih, odkrivajo različne skrivnostne sledi. Iščejo domnevni zaklad graščaka z gradu Vrhkrka, ki ga je nekam skril, a lokacije pred svojo smrtjo ni zaupal nikomur. Prikladno pa je ta nad jamo Poltarico in sem v zgodbi povezala, da vodi do tja rov …«
Tudi sama je morala veliko raziskati, se tudi spustiti v jamo. Knjiga vsebuje povsem resnične podatke. »Nekaj podatkov je tudi precej zahtevnih, na koncu se lahko bralec preizkusi tudi v didaktičnih izzivih z različnih področij: jezikovnega, geografskega, zgodovinskega, likovnega oziroma ustvarjalnega. Zgodovinski podatki so resnični, to je v knjigi na zadnjih straneh tudi navedeno.«
Ustvarjalnost
Zgodovino kraja in z njim povezane osebnosti njeni učenci dobro poznajo. Tako nas že ob vstopu v njeno učilnico, ta je, mimogrede, zaradi gneče v šoli kar v sejni sobi krajevne skupnosti, pozdravijo znani motivi slik Franceta Slane. Z ene stene v obiskovalca gledajo mački in se postavljajo mlini oziroma domačije, s stropa visijo ribe, kot bi priplavale iz ateljeja znanega slikarja, ki je ustvarjal v tem kraju. Njegov kip stoji pred šolo, poleg njega je še kip kegljača Avgusta Likovnika, ki je živel in dihal za Krko. »Veliko ustvarjamo v povezavi s krajem. Dvanajstega junija bo spominska slovesnost oziroma prireditev ob 100. obletnici rojstva Franceta Slane in Avgusta Likovnika. Tako smo ustvarjali slike. Učencem nisem dala nobenih priporočil, samo natisnila sem jim fotografije slik Franceta Slane. Potem so sami ugotavljali, za kakšna dela gre. Zelo različne slike so nastale. Ne samo s temperami, ampak tudi, recimo, z ogljem. Še vedno pa izdelujemo kegljaško stezo.«
Povezovanje s krajem prinese tudi druge oblike znanja. Ko so, denimo, pri gospodinjstvu obravnavali poglavje o blagu, so povabili skupino Pridne krške roke, ki deluje v Turističnem društvu. Gospe iz skupine so otroke naučile kvačkati. Tudi pri delu v razredu je učiteljica rada ustvarjalna in veliko snovi povezuje med predmeti. Medtem ko so pri družbi obravnavali pokrajine, so hkrati ponavljali pridevnike in samostalnike. »Povedi iz učbenika sem prepisala in jim jih prilepila na naslonjala stolov. Prepisali so jih, v njih poiskali samostalnike in jim določili spol in število. Krožili so od stola do stola, tako da so se še gibali, hkrati so utrjevali znanje družbe pa še znanje o samostalnikih in pridevnikih.«
Velik vpliv
Pri vsem, kar dela, ima pred očmi svoje učence. Prav vsakega od njih. Enega najlepših spominov ima na fanta, ki je bil zaradi svojega neželenega vedenja vedno kriv za vse. »Bila sva v dobrih odnosih in sem ga vzela pod svoje okrilje. Videl je, da me vsakič muči, ko želim s stropa potegniti pano. In mi je sam od sebe, ničesar mu nisem naročila, naredil daljšo palico s kavljem, da sem pano lažje potegnila k sebi, ne da bi morala stopiti na stol. Potem mi je še rekel, da če bom kar koli potrebovala, naj ga samo pokličem. Res me je ganilo. Sicer je bil tak nedostopen fant, vajen res vsega. Ampak še zdaleč ni bil slab, kot se je morda zdelo na prvi pogled.«
Tudi zato še enkrat ponovi, da je pravičnost ena najpomembnejših lastnosti učitelja. Če je otrok po krivem obdolžen, ga to lahko res zaznamuje. Tudi zato vsak dan, ko pride med otroke, čuti veliko odgovornost. »Šest ur na dan smo z njimi, soustvarjamo njihovo osebnost.« Delo je odgovorno, zahtevno in tudi stresno, a je tudi nagrada toliko večja. »Najlepši del tega poklica je, ko vidiš učenčev napredek in se zavedaš, da si mu pri tem ti pomagal.«
Špela Kuralt, Delo
Članek lahko preberete tudi v Delu.
