»Razred kot družina s šestimi otroki.«
Razred podružnične šole v Podblici z matično šolo v Stražišču v Kranju pravzaprav ni razred. Je družina šestih otrok z učiteljico, ki se že navsezgodaj z njimi usede na kavč, dva ima običajno v naročju, in bere Pikija Jakoba. Kavč je sredi učilnice, ki je kot domača dnevna soba s preprogo. Na dobrih 600 metrih nadmorske višine učiteljica ne odpira otrokom le vrat v svet učenosti, ampak tudi v svet glasbe, športa in ustvarjanja. In navdušuje.
Šest otrok, ki obiskujejo prvi, drugi in tretji razred, je malo po našem prihodu z učiteljico Katjo Cuderman sedlo z njo v krog na preprogo sredi učilnice. Vsak je svojega soseda pozdravil in mu zaželel še naprej dober dan, nato pa povedal, kaj mu je bilo pri sošolcu oziroma sošolki tisti dan najbolj všeč. »Danes mi je bilo pri tebi najbolj všeč, da si se zelo hitro preoblekel,« je rekel eden. Drugi je nadaljeval: »Pri tebi mi je bilo najbolj všeč, da si naredil lepe N-je.« Tretji je sošolca pohvalil, da je dobro plesal. Vedno iščejo dobro, pove učiteljica. »Samo otroci, ki imajo radi šolo, so bolj uspešni. Če se dobro počutijo, naredijo veliko več, kot bi sicer.« Še posebno pa je to pomembno v šoli, kjer je otrok tako malo. »Pomembno je, da vsi vsakega zelo dobro poznamo, da vemo, kje so njegove stiske, kje kdo potrebuje pomoč. Spodbujamo, poudarjamo dobre stvari, smo drug do drugega prijateljski, empatični, spoštljivi, in to gradimo vsak dan.«
Že v klasičnem razredu gre lahko marsikaj narobe, v kombiniranem oddelku pa je ključno dobro načrtovanje, biti mora zelo iznajdljiva, z velikim nasmehom razlaga učiteljica. »V vsaki situaciji moram imeti še tri plane B. Čeprav imam vse že mesec dni vnaprej pripravljeno, vsako jutro pridem ob pol sedmih in potrebujem še kakšno uro, da vse pripravim. Imam ogromno didaktičnega materiala, ki sem ga sama naredila, da ga lahko vsako minuto vzamem in uporabim. Če vidim, da so nekateri hitro končali, prvošolčka pa me recimo še potrebujeta za razlago, jim hitro nekaj dam.« Ob našem prihodu so tako tretješolca in drugošolec brali berilo. Ampak ne iz berila. Besedilo je bilo razrezano na več delov, zraven pa so bile sličice, ki so ponazarjale besedilo. Otroci so ga morali prebrati in povezati besedilo s sličicami.
Z gibanjem do znanja
Včasih je trenirala gimnastiko, pove. Ljubezen do športa oziroma do gibanja nasploh želi privzgojiti tudi svojim učencem. Vso gimnastiko opravijo na airtracku, ki ga je sama pripeljala v šolo. Tudi rolerje svojih otrok je prinesla, nekaj so jih naprosili od drugod, nekateri otroci so imeli svoje. Učence namreč septembra in oktobra uči rolati na šolskem igrišču. »To je edini raven in asfaltiran kraj v vasi. Ti otroci drugače ne bi rolali. Vsi se naučijo. Pomaga tudi tutorstvo, ko veliki učijo male. Tudi hokej igramo. Še kuharico Zinko povabimo, da pride v gol! Veliko se smejimo.«
Spomladi matematiko ponavljajo na rolerjih. Otroci naloge jemljejo iz različno obarvanih škatel, odvisno od razreda, ki ga obiskujejo. Rolajo in računajo. »Deklica, ki je imela primanjkljaj pri matematiki, mi je povedala, da na rolerjih lažje računa. Enkrat ji v učilnici pri ustnem ocenjevanju ni šlo. Niti dveh osnovnih računov ni zmogla. Rekla sem ji, naj obuje čevlje in gre dva kroga okoli šole. Ko je prišla nazaj, je sedem računov od desetih izračunala. Tu imam res možnost pri otroku iskati znanje. V klasičnem oddelku bi bilo pet odličnih, štirje povprečni, trije pa nikoli ne bi znali. Otroci, ki bi se v klasičnem oddelku skrili, se tu ne morejo. Potem jih spodbujaš. Če ocenim, da za neko snov še ni zrel, pa lahko tudi rečem, da se bova tega lotila kasneje, ker po novem letu so otroci čisto drugačni.«
Predmeti, ki rešujejo
Poleg športa jim približa tudi glasbo. V Podblici je štiri leta, pred prihodom je postavila pogoj, da gre z njo tudi klavir. V razredu so še kitara, ksilofoni in kahon (tolkalo, resonančna škatla). »Glasbo imam zelo rada, vem, da na otroke dobro vpliva. Včasih dan začnemo s pesmijo, tudi med matematiko kaj zapojemo, ko menjamo dejavnosti … Glasbila so otrokom ves čas na voljo. Kitaro nosijo tudi domov. Želim jih navdušiti. To je tudi moto mojega poučevanja. Navdušiti otroke za ustvarjanje, za šport, glasbo, za lastno delo. Če nekaj z veseljem delaš, tisto dobro narediš.« Glasbo imajo tudi pri pouku. Ko delajo v tišini, jim igra nežna, umirjena glasba. »Tako takoj vedo, kdaj mora biti tišina, s tem tudi zamotimo nezavedno polovico možganov in se zavedna ukvarja samo z delom, ki ga imajo. Sicer bi mislili na vse druge stvari. Če kdaj glasbe ne zavrtim, me sami opozorijo.«
Veliko ustvarjajo, poudarek daje ročnim spretnostim. Vsako leto si otroci izberejo skupinsko masko in potem šivajo. Pri skupinski maski seveda sodelujeta tudi učiteljica in kuharica. »Ko so maškare, gremo po celi vasi, zapeljemo se še na Jamnik. Starejše ljudi razveselimo, jim popestrimo dan.« Opozarja na velik pomen nekdaj vzgojnih predmetov, torej športa, likovne in glasbe. »Ti predmeti otrokom pomenijo filter. V šolo bi jih morali spraviti drugače, da bi jih otrokom priljubili, jih zanje navdušili. Ti predmeti ti namreč lahko rešijo življenje. So antidepresivi.« Dodaja še, da se zaveda, da mora »njena« šola nadomestiti dejavnosti, ki so mestnim otrokom dostopne v popoldanskem času.
Šola kot skupnost
V razredu, v katerem so otroci različnih starosti, je samostojnost nujna. Želi, da čim prej dobijo delovne navade. Tudi ko pripravljajo različne prireditve, si sami v šoli zlikajo srajce. »Šola je otrokova stvar, staršev nočem obremenjevati.« Tako starši ne dobivajo elektronskih sporočil, vse je v beležki, otroci pa si sami zapomnijo, kaj je za nalogo. Vsako jutro jim še pred poukom pregleda naloge in obkroži tisto, kar so naredili dobro. Prav tako jih vsako jutro vpraša, kako se počutijo, in jim pojasni, kaj vse bodo počeli. Da niso v negotovosti.
Vsak petek imajo samoevalvacijo, možnost, da prideš na zlati plakat. »Otrok mora ozavestiti, da je sam odgovoren za šolo, da je šola pomembna in toliko, kolikor bo delal, tako dobro se bo počutil in toliko bo napredoval. Otrok sam pove, ali je bil uspešen pri šolskem delu, prijazen do sošolcev, ali je naredil še kakšno dodatno delo. Takega napišemo na zlati plakat. Vsak teden pa izberemo še enega, ki je posebej izstopal. Ali je denimo dobro naredil domačo nalogo, ki mu do zdaj ni uspela. Če je počasen pri oblačenju in ga vedno čakamo, zdaj je bil pa hiter. Ali če je sam od sebe pomagal sošolcu, ki je potreboval pomoč. Takega učenca izberemo in za nagrado je lahko cel teden namesto na šolskem stolu na kavču.«
Pravi, da so otroci zelo realni in samokritični. Hitro znajo presoditi, ali so napredovali ali ne in tudi zakaj. A četudi komu kdaj ne uspe, kritike ni. »Ključno je, kaj se boš iz tega naučil. Ampak tega tukaj sploh nimamo. Otroci so krasni. Tak način sem uvedla pred leti, ko sem učila še na drugi šoli in sem imela otroka z res veliko težavami. Takrat so najboljši dobili za domov nekega žabca. Kako je bil srečen, ko ga je on dobil! Ker je veljal za problematičnega otroka, si ni predstavljal, da mu bo uspelo. S tem pa se je začel truditi. Vedno izhajam samo iz dobrega, nikoli ne zapisujem slabih stvari. ‘Vidiš, da zmoreš biti dober! Jutri boš spet.’«
Starši pravijo, da je otrokom težko, ko odidejo iz te šole. »Otroci se veliko naučijo od vrstnikov. Do tretjega razreda jih še lahko imamo tako, potem pa je prav, da gredo naprej.« Se pa zelo radi vračajo. Tudi na decembrski predstavi, vsako leto pripravijo vsaj tri, bosta sodelovala dva zdaj že nekdanja učenca. Želja po vrnitvi je pričakovana. Učiteljica se namreč ves čas trudi, da je šola, ki je zelo pomembna tudi za kraj, nekaj več. »Je skupnost, kamor se želiš vrniti.«
Špela Kuralt, Delo
Članek lahko preberete tudi v Delu.
