V testih Brede Banovšek nastopajo najstniški idoli, starejši učenci so mlajšim postali učitelji. »Ko vidiš, kako se najmlajši in najstarejši skupaj učijo, je neprecenljivo.«
Steno v učilnici angleščine Brede Banovšek na Osnovni šoli Toma Brejca v Kamniku krasijo memi (kratka sporočila, podkrepljena s fotografijo ali sliko), v test angleščine so se prikradla imena priljubljene južnokorejske skupine BTS, o nevarnosti petard je decembra najstnike podučil sicer kontroverzni Aleksandar Repić (Pici).
»Morda bi mi lahko kdo očital, kakšne ljudi vabim, a ko je prišel v razred, so ga otroci požirali z očmi. Mama je prišla čez dva meseca in mi povedala, da njen otrok med zadnjimi prazniki ni prižgal ene same petarde. Ta človek, ki ga spremljajo na youtubu, je prišel v razred in jih prepričal. Ob naslednjem obisku jih je opozoril tudi na odgovornost, da stvari v resnici niso samo takšne, kot jih vidijo na youtubu. Tudi on bo moral zaradi svojih dejanj odgovarjati. Prav se mi zdi, da se z njimi o tem pogovarjamo,« pripoveduje Breda Banovšek, ki je na učiteljsko pot na kamniški osnovni šoli stopila pred petimi leti, danes pa poučuje najvišje razrede osnovne šole.
Kot pravi, se tako kot učenci tudi učitelj ves čas uči, napreduje, išče nove načine, kako pristopiti k otrokom. Ključ do njih je našla v digitalnem svetu, s katerim so, priznava, današnji najstniki okupirani. »Otroci so veliko v stiku s tehnologijo, s telefoni. Spremljajo youtube, kjer imajo dostop do številnih vsebin, nimajo pa filtra, saj se nihče z njimi o tem ne pogovarja. Zato si tudi ne znajo natančno predstavljati, kakšna je razlika med virtualnim svetom in resničnostjo,« pripoveduje. Sama ureja učiteljski račun na instagramu, na katerem objavlja vsebine, povezane z nemščino in angleščino. Na družbenih omrežjih tudi pohvali izdelke ali razred, ki se je še posebej izkazal, kar jim veliko pomeni. »Včasih imamo občutek, da bodo, če jih pohvalimo, drug dan slabši. Toda pohvale so super, morajo pa biti realne.«
Ples pri angleščini
Način, kako izvabiti iz otrok tisto najboljše, je našla tudi v projektu medgeneracijskega sodelovanja, ko starejši otroci tiste v najnižjih razredih učijo angleščino in osnove uporabe računalnikov (kako ga vklopiti, se prijaviti in priklopiti na internet). Ključno je, pravi, dati najstnikom jasna navodila, kaj morajo naučiti najmlajše. »Ko vidiš, kako se najmlajši in najstarejši skupaj učijo, je neprecenljivo. Tudi tisti, ki imajo največje težave z vedenjem, se pri delu z mlajšimi povsem spremenijo, ‘ta mali’ pa jih gledajo kot bogove in jih še pozneje, ko jih srečajo na hodnikih, objamejo.«
Ko so najstniki prvošolce učili angleščino, so brez težav z njimi pozneje še zapeli in zaplesali. Ples je tisti, ki je tudi sicer pri njenih urah redno na ‘urniku’, predvsem ko se ji zdi, da je koncentracija popustila. »Če kdo na široko zazeha, ga pokličem pred tablo, kjer vsem pokaže nekaj vaj, ki jih skupaj naredimo … To vzame le nekaj minut in spet lahko bolje delamo.« Ko je svoje učence prvič pred leti poskušala »zdramiti« s plesom, so jo le čudno gledali. »Ampak če ne popustiš in vztrajaš, jih počasi pritegneš. Zdaj tudi sami na začetku ure prosijo, ali lahko naredimo nekaj vaj, nato pa sedejo in delajo.«
Vedno znova na začetku
Avtoriteta (oziroma splošno spoštovanje) učiteljskega poklica je tisto, kar najbolj pogreša. »Prav vsak se lahko vtakne v naše strokovno delo, s čimer se naš poklic razvrednoti. Če pridejo starši v šolo za vsako malenkost in se doma pritožujejo nad učitelji, otroci to vedo in čutijo. Če nam starši ne zaupajo, nam tudi otroci ne bodo.« Strinja se z vztrajnimi opozorili, da so učni načrti prenatrpani, a dodaja, da ima učitelj še vedno veliko avtonomije, kako bo dosegel zahtevane cilje oziroma znanje podal učencem. Anonimne prijave so tiste, kjer bi bil potreben razmislek o sedanjem sistemu – po katerem se mora inšpektorat za šolstvo in šport odzvati na vsako tako prijavo –, pogreša delne ocene, ki bi učence spodbujale k rednemu učenju, in ne zgolj kampanjskemu.
Slovenski šolski sistem je po njeni presoji dober, a je vedno prostor za izboljšave. Prepričana je, da velika večina učiteljev dobro dela, hkrati pa tudi, da delo učitelja ni nikoli končano in da je z novim razredom, novo generacijo in razvojem tehnologije vedno znova na začetku. »Staršem ob začetku novega šolskega leta povem, da sem šele začela kariero in da bom delala napake, a da se lahko vedno o njih pogovorimo in jih uredimo.« Sama poskuša k svojim učencem pristopati individualno, na način, ki jim je blizu. »Otroci takoj začutijo, če se pretvarjaš. Ali uporabljaš njihove ‘fore’ zato, ker hočeš, da te sprejmejo, ali pa zato, ker tak pač si.« In ona je takšna, povezana z učenci, tudi prek spleta.
Mojca Boštele, Delo
Članek si lahko preberete tudi na Delu.
