»Živimo v času, kjer nas vsakdanjik preganja v nove izzive, zmanjka pa nam časa za preprost pozdrav, stisk roke in pogovor, ki ga učenci vedno bolj potrebujejo. Tudi to je moj del naloge – spomniti jih nase, na to kako delujejo, kakšni so njihovi cilji in kako jih doseči. Hkrati menim, da smo mi učitelji tisti, ki moramo biti ves čas željni novega znanja, ki ga nato posredujemo naprej.«
Aleksandra je svojemu poslanstvu predana z vso dušo, vedno nasmejana, polna pozitivne energije in pripravljena pomagati. Empatična in srčna, pa tudi učiteljica, ki si želi biti večna učenka ter širiti mrežo znanja, zato se je dodatno izobrazila še za pomoč otrokom s posebnimi potrebami, ki so »včasih le opazovalci v razredu, saj stvari ne gredo po »lažji« poti«. Le ti jo učijo, »kako preprost je svet malenkosti, ko se sami sebi nasmejejo ob nesmiselnem odgovoru ter kakšna hvaležnost se izrazi s sramežljivim pogledom ali s sporočilom, da je pa danes šlo pri testu lažje kot pa kdaj prej«. Njeno področje in način dela sta zelo raznovrstna, v pouk zgodovine vključuje s snovjo povezane različne zgodbe in tako kakšno špansko besedo poveže s Hanibalovim osvajanjem Hispanije, za »svoje Dsp-jevce« pa z dodatnimi didaktičnimi pripomočki išče bližnjice do osvojitve znanja. Poudarja svoje zavedanje, da so vsi učenci tudi njeni učitelji, zavzema se za učenčevo empatijo, odgovornost do znanja in zavedanje, da zmorejo – če ne sami, pa s pomočjo, zato se z učenci veliko pogovarjajo. S povezovanjem s starši in ostalimi učitelji jih uči sodelovanja, medsebojne pomoči, spoštovanja, širšega pogleda na svet, zato, pravi, je »moje delo le delček celotnega mozaika z ljudmi, ki stojijo za vsem tem, da vrednote postajajo tiste, ki nas vodijo«.
Tankočutno se je v tem letu posvetila tudi tistim, ki lahko postanejo v razredu »nevidni« – odličnim učencem z najboljšimi rezultati, ki lahko veliko dajo, so zaklad znanja, pa hkrati sami sebi najhujši kritiki. V druženju skozi tedenske delavnice v debatah podajajo svoja občutenja in spoznavajo, da niso za vse sami, iščejo poti do ciljev, hkrati pa tkejo prijateljske vezi, ki so pomembna popotnica za naprej.
Aleksandra bi se za učiteljico zagotovo odločila še enkrat: »Če pogledam nazaj in se vprašam, ali bi, ne glede na težavnost, tudi vprašljivo spoštljivost poklica, še enkrat izbrala poklic učitelja, brez pomisleka, odločno in z nasmehom na obrazu pritrdim, da zagotovo«!
