Specialna pedagoginja, ki na Osnovni šoli Frana Albrehta Kamnik izvaja dodatno strokovno pomoč (DSP), učna gradiva ter pripomočke za pomoč učencem izdeluje sama. V tridesetih letih dela se ji je nabralo toliko idej in materialov, da je zaživela tudi njena spletna stran Specialka, kjer pomoč najdejo učitelji in starši otrok s posebnimi potrebami.
Najbolj pa je hvaležna, da je odkrila Tačke pomagačke. Terapevtski psi, ki prihajajo k njenim učencem, so učitelji, inšpektorji in psihoterapevti v enem (kosmatem) telesu. Delajo čudeže, v katere trdno verjameš, ko jih doživiš.
Helena Kokot je že v gimnaziji na obvezni praksi v razvojnem oddelku vrtca ugotovila, da je njena pot delo z otroki s posebnimi potrebami. »Prej sploh nisem vedela, da kaj takega obstaja. Med študijem sem veliko delala s Sončkom – Zvezo društev za cerebralno paralizo Slovenije. Potem so me klicali iz OŠ Prežihovega Voranca v Ljubljani, da vedo, da sem delala pri Sončku, in da iz vrtca dobijo otroka, ki bi potreboval mojo pomoč. Pred tridesetimi leti se o tem ni toliko govorilo, DSP je bil še v povojih, ni potekal v taki obliki. In tako sem šla na Voranca še kot absolventka in tam ostala 25 let in nikoli obžalovala.«
Pred nekaj leti se je odločila za nov izziv in zamenjala šolo, a njeno delo se ni spremenilo, saj se niso niti primanjkljaji otrok. »Z leti vemo veliko več o posameznih primanjkljajih, o čustvenem razvoju, raznih drugih veščinah otrok in lahko otroka bolj podpremo. Moje delo se spreminja samo toliko, kolikor jaz zorim, se strokovno izpopolnjujem.«
Specialka
V njenem kabinetu so na mizi posebne kartice, različni pripomočki in didaktične igre so na policah in v omarah, nobena stvar ni tam zato, da bi se na njej nabiral prah. Vsaka ima smisel. In vse je plod njenih idej, domišljije in več desetletij dela. Da bi čim bolje pomagala otrokom s primanjkljaji, materiale izdeluje sama. K temu so jih spodbujali že na pedagoški fakulteti. »Ko sem začela delati, sem ugotovila, da nas pa mogoče k temu niso spodbujali kar tako. Takrat pač nisi mogel iti v trgovino, kjer bi bilo deset polic različnih iger in materialov. Trgovski potnik, ki je prišel enkrat na leto na šolo, je bil rezerviran za točno določene stvari. Pa sem si rekla, da me to ne bo omejevalo, saj se vse da narediti.«
Z razvojem, izkušnjami, različnimi učenci, ki so potrebovali različne stvari, z radovednima otrokoma, ki sta danes že odrasla, so nastajale vedno nove igre in novi materiali. Z digitalizacijo je šlo vse še hitreje, lahko je pomagala tudi kolegom, zlasti med epidemijo. Mlajše kolegice in družina so jo spodbujali, da bi to še razširila in tako pomagala vsem z otroki s posebnimi potrebami. In je nastalo podjetje Specialka.
»Na začetku svojega dela v šoli sem imela ekipo fantov, ki jim je šola šla na živce in so delali lumparije, kot smo jih delali mi, ko smo bili majhni. Nekega jutra, ko smo imeli preduro, je eden od treh rekel drugima: ‘Mi mislimo, kako se cele ure igramo, ona nas pa v bistvu okoli prinaša. Veš, kaj vse smo delali danes!’ S temi fanti smo v tistem letu prišli do imena, da smo specialci. Še na vratih smo imeli ta napis in to ime je ostalo z menoj. Ko sem se odločila za spletno stran, so me poskušali prepričati v nasprotno, češ da je specialka kolo, ampak sem vztrajala. Še zdaj se smejijo moji trmi.«
Od Dive do Henrika
Včasih pa učiteljica ne zmore vsega. Takrat pridejo na pomoč kosmatinci. Da kužki res pomagajo, je ugotovila, ko je svojega sina, takrat drugošolca, peljala v knjižnico na srečanje s Tačkami pomagačkami. »Oboževal je branje, bal pa se je psov. Iz knjižnice je prišel prerojen. Psa je božal, česal, mu delal frizuro. Ko sem to videla, sem vedela, da moram to ponuditi tudi otrokom v šoli. Nikoli prej ali kasneje se nisem tako impulzivno za kaj odločila. Poklicala sem Tačke pomagačke in od takrat sodelujem z njimi.«
Dolga leta je k njenim otrokom prihajala Slavica Mrkun z Divo, zadnja leta pa prihaja Jana Miklič z Olijem in Gogijem. »Gogi pride vsak ponedeljek ali na ure DSP ali pa gremo v razred, kjer izvajamo terapevtske ali bralne urice. Sploh ni nujno, da gre za neko veliko akcijo. Zgodilo se je, da je prišel kakšen najstnik na vrata, Gogi je stekel k njemu in sta se sesedla med vrati na tleh. Žival čuti. Te zgodbe res ganejo, to ni nikakršna znanost. Veliko študentov bi zdaj delalo magistrske in diplomske naloge na temo, kako to sploh deluje. Težko je opisati, ampak ko enkrat vidiš, veš, da je to to.«
Kadar psi pridejo v »inšpekcijo«, je narejeno vse. Iz tega je nastala tudi simpatična anekdota, ko je z Divo, majhnim belim špicem, v razred prišel Henrik, sicer ogromna nemška doga. »Gospa Slavica je napovedala, da bosta naslednjič prišla dva psa in da pride inšpektor Henrik, ki bo pregledal barvice. Prvošolci so doma povedali, da pride inšpekcija. Njihova razredničarka mi je naslednje jutro povedala, da so ji starši pisali, ali je ta Henrik inšpektor iz Nemčije. Res smo se smejali! Je bil pa Henrik tako velik pes, da so si gledali iz oči v oči z otroki, ko je prišel k mizi. Otroci so do popolnosti ošilili barvice, zložene so bile po mavrici kot v trgovini. Še zdaj velja, da ko pride kuža, je treba vse urediti. Ker kuža pogleda tudi, ali so kakšne stare malice ostale v torbah, ali kaj diši …«
Psi otrokom pomagajo, da se začnejo bolj jasno izražati. »To so šolani psi, znajo zelo veliko. Otrok pa se mora potruditi, da bo jasno povedal, kaj od psa želi, ker bo pes šele takrat to dejansko naredil. To je velik motivacijski faktor. Vodniki so zelo dobro usposobljeni, imajo res vrhunsko nebesedno komunikacijo s svojimi psi. Tako da recimo pes ‘pregleda’ nalogo in zalaja, če je pravilna.«
Prava pomoč
Učiteljica poudarja, da je njen cilj pri delu z otroki s posebnimi potrebami veliko večji od šolskega dela. »Otroci se soočajo s težavami, kako najti sebe, kje poiskati svoj prostor pod soncem, kako se osamosvojiti, da bodo lahko poskrbeli sami zase, naredili domačo nalogo, učinkovito sledili pouku in sodelovali, da se bodo dobro počutili s svojimi izzivi, da bodo znali poiskati svoja močna področja in na njih graditi, predvsem pa, da bodo čustveno stabilni in postali pozitivne osebe. Samozavestni z dobrim mnenjem o sebi. Šele ko so čustveno stabilni, pomirjeni sami s seboj, ko razumejo, kaj se jim dogaja v telesu in glavi, lahko začnemo premagovati primanjkljaje.«
Čeprav sta njeni prva misel in glavna skrb otroci, poudarja, da je pomemben odkrit odnos s starši. Že na začetku jim pove, da bodo vsi skupaj verjetno velikokrat žalostni, a da je cilj vedno samostojen, čustveno stabilen otrok. »Se pa moramo zavedati, da je nekatere stvari težko sprejeti. Starši vedno želijo otroku najboljše, in če ima otrok težave, boš seveda to vzel osebno, ker je otrok del tebe. Vsaka mama je zagotovo kdaj čutila otrokovo razočaranje kot svoje osebno razočaranje. Če kdo reče, da tega ni čutil, verjetno laže. S starši je treba znati komunicirati, jim argumentirati, zakaj nekaj počnemo, si vzeti čas zanje. Ker te stvari niso preproste.«
Helena Kokot izžareva ljubezen. Otroke čuti. Ve, da je kdaj objem ne le dovolj, ampak edino, kar otroku pomaga. In pomagala je že neštetim. Ponosna je na vse, enega od nekdanjih učencev je povabila tudi na konferenco UčiteljFest, ki jo aprila pripravljajo na šoli. Da njeni učenci pridejo daleč in še dlje, je »kriva« prav ona, ki jim je odprla oči in razprla krila, hkrati pa ostala trdna opora.
Špela Kuralt, Delo
Članek lahko preberete tudi v Delu.
