V razredu učiteljice razrednega pouka na kamniški osnovni šoli Frana Albrehta lepo diši. Ne naključno. Vonj različnih eteričnih olj se razliva po učilnici in umirja vse zbrane. Nihče se ne more učiti, če je pod pritiskom ali vznemirjen, zato je sproščanje pomemben del njenega pouka. Uči jih, kako se umiriti in sprostiti, kako delati v skupinah in kako prevzeti odgovornost. Za svoje znanje, zdravje, življenje. Šola je življenje in življenje je šola.
Življenjsko poslanstvo Barbare Spruk Golob je biti učiteljica. »Ali si ali pa nisi. Ali si tu s srcem ali pa te ni.« Otrokom ne pridiga in predava, ampak izhaja iz njih. Da nekaj ni v redu, lahko opazi že navsezgodaj ob prihodu v učilnico, kjer dan začnejo z jutranjim pozdravom. »Otroka pogledam v oči in pričakujem, da tudi on mene pogleda v oči. Tako že zjutraj lahko rešimo marsikakšno stvar. Objem, pogovor, kakšna pohvala, že če opaziš, da so se ostrigli, jim veliko pomeni. Vedno imam prižgan difuzor, da nam lepo diši v razredu. Otroci izbirajo eterična olja, včasih ga tudi kdo od doma prinese, če starši dovolijo. Včasih si jih damo na zapestje, podrgnemo in vonjamo. Vadimo različne tehnike umirjanja.«
Sproščanje in tehnike umirjanja so, kot pravi učiteljica, zelo pomembni že v najmlajših letih. »Otrok v šolo ne pride sam. S sabo prinese celo družino in vse situacije. Recimo, da se mami zjutraj mudi in mu govori, greva, greva, hitro, hitro. Otrok pride sem razdražen, živčen in ga je treba najprej umiriti.« Tako imajo na steni kartice za jogo, po katerih delajo vaje in vadijo dihanje. Na steni pa je tudi debela pena, v katero lahko boksajo, da spravijo iz sebe jezo. Opaža, da je v nekaterih otrocih veliko jeze in stisk. Tudi učiteljice se to dotakne, jo celo prizadene. »Veliko časa si vzamem s temi učenci. Včasih je dovolj samo kakšen objem, pohvala, da ga malo pobožaš. Tako prideš do takega otroka.«
Včasih pa človek težko pomaga. Takrat pride štirinožni prijatelj. »Specialna pedagoginja Helena Kokot sodeluje s Tačkami pomagačkami in ona je prva pripeljala Gogija v razred. Otroci so ga sprejeli z največjim veseljem. Energija se je v trenutku spremenila. Za psa so pripravljeni narediti čisto vse. Brati, pospravljati, urediti peresnico.«
Pouk za življenje
Da otroke sploh lahko kaj naučiš, ti morajo zaupati, te spoznati, učitelj pa jih mora videti kot ljudi, ne samo kot učence, pravi. »Treba je spoznati tudi družinsko situacijo, čeprav so te včasih tako težke, da bi bilo mogoče zate bolje, da jih ne bi poznal. Ampak šele ko to poznaš, razumeš otroka, njegovo obnašanje, dejanja. Veš, od kod izhaja, in mu lažje prideš naproti.« Prav tako je pomembna rutina, poudarja, pa to, da delovnim navadam dodaš vrednost, da vedo, da so pomembne. »Vedno jim govorim, da se učimo za življenje, ne za šolo.«
Uči enkrat prvi, drugič drugi razred, torej številčnih ocen ne daje. Tako ji je prihranjena vsaj ta skrb, da bi se učili »za ocene«. So pa točke pri testih. »Vsake toliko se najde kdo od staršev, ki je zelo ambiciozen in se pride pregovarjat, ker otrok ni dobil vseh možnih točk na testu. S takimi starši je treba veliko delati. Da razumejo, da je tudi neuspeh lahko priložnost za kasnejši uspeh.«
Opisne ocene so po njenem mnenju dandanes zelo razumljive. Dejansko gre za daljšo povratno informacijo. V razredu si vedno postavijo kriterije uspešnosti, in ko otroci dobijo »oceno«, torej povratno informacijo, natančno vedo in razumejo, zakaj je, kakršna je, ker so kriteriji uspešnosti tako jasni. »Enako velja za starše. Včasih je v teh ocenah pisalo le, da otrok neke standarde dosega, delno dosega oziroma jih ne dosega. Zdaj pa lahko preberejo, kaj tista ocena dejansko pomeni, in jo razumejo.« Četudi ni številčna.
Ni več hrepenenja
V razredu veliko berejo, prav šola je za nekatere danes edini prostor, kjer knjigo sploh dobijo v roke. Kot ugotavlja učiteljica, ni namreč samoumevno, da bi starši otrokom brali, se z njimi pogovarjali. »Veliko otrok sploh ne zna knjige prijeti v roke. Ne vedo, kje je platnica, kje je naslov. Otrokom je treba predstaviti knjigo. Preveriti predbralne oziroma predopismenjevalne sposobnosti. Nimajo več vsi želje po branju, tudi ne po poslušanju. Tako da je zdaj kar proces, kako otroku približati knjigo. Jaz jim berem knjige v nadaljevanjih in berem tiste, ki so meni blizu, da jih znam potem ‘prodati’ učencem. V prvem razredu sem jim recimo brala zbirko Hišica na drevesu, v kateri deček in deklica njihove starosti potujeta v različna časovna obdobja, spoznavata različne stvari. Potem sem jim sama napisala tako kratko zgodbico, kako sta jih obiskala Janezek in Anica, kako so jima predstavili Kamnik, Veliko planino … Zgodbo so brali z neverjetnim zanimanjem, z veliko motivacijo. Doma so si izbrali delček knjige, vadili gladko branje, da so potem lahko kot ta deček in deklica tudi oni postali mojstri knjižničarji. Za to sem jim izdelala posebno izkaznico. Res so se zelo potrudili.«
Danes je težko doseči, da se otroci tako zavzamejo in potrudijo. Učiteljica opaža, da večina namreč tako ali tako ima vse. Kup stvari, kup igrač, s katerimi pa se sploh ne znajo igrati. »To niso stvari, ki bi jih dobili, ker so po njih hrepeneli, ker bi si jih zaslužili, nanje čakali. To so instantne stvari. Hitro pridejo, hitro gredo. In jim zato ne pomenijo toliko, kot bi jim pomenile tiste, za katere bi se bilo treba res truditi.«
Skupinsko delo
Njen način dela je danes drugačen, kot je bil včasih. Veliko delajo v skupinah, v parih, veliko sodelujejo in se poslušajo, soustvarjajo pouk. Pripravljajo kriterije uspešnosti, otroci se samoovrednotijo, pouk se ves čas spreminja in prilagaja situaciji v razredu. Veliko so na tleh, kjer je tudi ristanc, veliko se gibajo, velikokrat gredo ven. Sodelovanje in skupinsko delo, na kar stavi, pa nista samoumevna, otroke je treba tega naučiti. »Da se naučijo sodelovati, ni želja, ampak zahteva. Otrokom povem, da je na šoli 120 zaposlenih in vsem nisem najbolj prijetna, mogoče tudi meni niso vsi, ampak če je treba sodelovati, se usedemo in sodelujemo. Tega se je treba naučiti. Tudi zato pri otrocih menjamo pare, menjamo skupine, se pogovarjamo, zakaj mogoče kdo komu ni všeč, kako to premostiti. Vse to potem ponotranjijo. Določimo tudi pravila sodelovanja, skupinskega dela, kriterije uspešnosti, da veš, kdaj si v skupini uspešen, prispevaš, poslušaš druge, daješ ideje …«
V njeni učilnici so na steni tudi ogledala, v katera se otroci lahko pogledajo, ko se je treba spomniti, kdo je za kaj odgovoren. »Da bodo računi pravilno napisani, da bo branje steklo, nista odgovorna mami in oči, ampak ti. Enako velja za zdravje in odnose, ki so zelo pomembni, po mojem so temelj vsega. Včasih je treba pouk večkrat raje ustaviti, se usesti, pogovoriti, šele nato kakšno novo snov usvajati.« Otroci so danes drugačni, razlaga učiteljica in poudarja, da slabih otrok ni. So različne razmere, situacije in morda napačne odločitve. »Ampak otroci so še vedno tisti srčni ljudje, če jim le pustiš, da ti pridejo blizu.«
Špela Kuralt, Delo
Članek lahko preberete tudi v Delu.
