Andrej Bajželj je učitelj razrednega pouka, ki je v razred prišel iz sveta računalništva. Kot inženir računalništva bi imel lahko višjo plačo in stalno sedel za računalnikom, a se je odločil za poklic, v katerem je vsak dan z učenci in njihovimi vprašanji. Za učiteljski poklic pravi, da je poslanstvo. Otroci te opazujejo, zato moraš biti po njegovih besedah najprej dober človek.
Če nekaj ne deluje, Andrej vedno poišče drugo pot. Učenje razume kot nenehno prilagajanje, zato se veliko dogaja tudi izven učilnice. Kadar je energije v razredu preveč, se skupaj odpravijo v bližnji gozd. Tam vzame kitaro in zapojejo. Učencem privošči gibanje in sprostitev, saj opaža, da koncentracija danes hitro pade pri vseh, tudi pri odraslih. Včasih pa pomaga vaja kričanja, ko si učenci zatisnejo ušesa in na kratko ali do izdiha zakričijo. Pogosto izvajajo tudi minute tišine.
Andrej v šolo prinaša svoje znanje računalništva. Vodi lego robotiko za četrte razrede, kjer otroci programirajo in sestavljajo robote. Učenci spoznavajo tipkovnico, kombinacije tipk, word in powerpoint, kasneje pa ustvarjajo v canvi. Verjame, da je pomembno, da so po osnovni šoli opremljeni z osnovnim znanjem o digitalnem svetu, a opozarja, da to ne pomeni, da so zasloni nujni. Računalniško mišljenje se lahko uči tudi brez vklopljenega računalnika. Že v drugem razredu se pogovarjajo o spletnih pasteh, gledajo videe safe.si in se učijo, kako biti varen na spletu.
V šoli se trudijo otroke spodbujati, da se umaknejo od naprav, ko to ni del učenja. Postavili so mize za namizni tenis in ročni nogomet, ki sta hitro postala hit odmora. Ob petkih Andrej ne daje domačih nalog. Takrat učencem omogoči nekaj več sproščenosti, ker, kot pravi, so otroci že dovolj obremenjeni.
Pravila v razredu nastajajo skupaj z učenci. Rdeči karton je opozorilo, po treh zapisih v knjigo pa so o vedenju obveščeni tudi starši. Pri starših težav nima, razume pa, da se za neprimernim vedenjem pogosto skriva vzrok kot so stiske, zdravstvene posebnosti ali težave s koncentracijo. Da bi te stvari lahko odpirali in reševali, ima razred skrinjico, kamor učenci anonimno zapisujejo dobre ali težke stvari. Vsak teden o tem skupaj spregovorijo, da se težave ne kopičijo in da se učijo poslušati drug drugega.
Učenci včasih skrbijo zaradi ocen. Andrej jim zato razloži, zakaj nekatere stvari ostajajo enake. Pri matematiki bi manj ocen pomenilo več snovi in predolg test, kar je za tiste s težavami v bralnem razumevanju lahko resno breme. Opazi, da je razumevanje besedila vedno večja težava, kar pripisuje digitalizaciji, saj mladi težko dlje časa sledijo besedilu.
V razredu pa je vedno tudi veliko ustvarjalnosti in skupnih doživetij. Zdaj jih čakajo novoletne delavnice, jelka in lučke, ogled predstave, v kateri nastopajo učenci, in sladko presenečenje, ki ga pripravi učitelj. In ko pride prava priložnost, vzame kitaro in še enkrat zapojejo, da šola za trenutek postane gozd in gozd učilnica.
