Za Simono Fridl se dan začne pred sedmo uro, ko se odpre šolska knjižnica. Ta prostor zanjo predstavlja srce šole. Že v zgodnjih jutranjih minutah vanjo prihajajo učenci, ki se v knjigah, tišini ali družbi vrstnikov počutijo dobro. Z leti se je naučila prepoznati njihove navade. Ve, kdo bo prvi vstopil, kako bo pozdravil in kam bo sedel. Do začetka pouka se knjižnica spremeni v prostor učenja, iskanja informacij, medsebojne pomoči ali tihe priprave na dan, ki je pred njimi. Skoraj vsak dan se zbere 30 do 40 učencev različnih razredov.
Velik del njenega dela je povezovanje otrok s knjigami. Najmlajši prihajajo iz bralnih krožkov in jutranjega varstva. Takrat jim priporoča knjige, opazuje njihov bralni okus in razvoj osebnosti. V zadnjih letih opaža, da učenci vedno bolj pričakujejo priporočila odraslih in težje izbirajo sami, zato jih postopoma spodbuja k lastni izbiri. Ker vse učence spozna že v prvem razredu, se do devetega pogosto oblikuje odnos medsebojnega spoštovanja in zaupanja.
Simona pogosto pove, da ima najlepšo službo na svetu. Spremlja razvoj mladih in skupaj z učitelji ter starši gradi prihodnje bralce. Ko je po obdobju korone opazila, da ni več razreda, kjer bi vsi učenci prebrali vsaj pet knjig v šolskem letu, je to zanjo postalo pomembno izhodišče za spremembo. Zavedala se je, da je mogoče rezultat izboljšati le s skupnim delom tistih, ki verjamejo v pomen branja, ob podpori ravnatelja. Danes so ponosni na trinajst oddelkov, kjer so vsi učenci prebrali vsaj pet knjig. Za tem so številne premišljene bralne aktivnosti in ljudje, ki si želijo spremembe.
Tekom dneva knjižnica ostaja odprta. Zapre se le zaradi nadomeščanja, pouka, ki ga Simona izvaja v knjižnici, ali dnevov dejavnosti. Ko se pouk zaključi, se prostor znova napolni. Učenci prihajajo delat naloge, sodelovat pri projektih, obiskovat računalnike ali preprosto najti nekaj miru po zahtevnem dnevu.
Med številnimi trenutki so nekateri postali nepozabni. Nekoč je ob odhodu zaklenila knjižnico, prepričana, da je prazna. Deklica, potopljena v knjigo, je ostala notri in pod vrata potisnila listek z napisom REŠITE ME. Drugič so zadnji šolski dan dve učenki iskali skoraj dve uri. Na koncu sta tiho ležali pod policami med knjigami. Ko ju je našla, sta ji rekli: “Če pa bi samo brali.”
Eden najlepših dni ji vsako leto ostaja valeta. Takrat med množico vidi posameznike. Tiste, ki so si s pomočjo zgodb upali več, tiste, ki so z branjem rasli in tiste, ki so branje vzeli za del sebe ali pa so se v knjižnici preprosto počutili varno in sprejeto.
Letošnje leto ji prinaša nov izziv. Ne ve, ali bo lažje ali težje, vendar ostaja zvesta svojemu vodilu: “Na koncu je vse dobro. Če ni, še ni konec.”
