Barbara Spruk Golob je učiteljica razrednega pouka v 1. razredu na OŠ Frana Albrehta Kamnik. Pri svojem delu izhaja iz prepričanja, da učenje najprej temelji na odnosu. Verjame, da otrok v razred ne prihaja le kot učenec, temveč kot cel človek, s svojimi doživetji in vlogami, ki jih prinaša s seboj. Zato si že zjutraj vzame čas za kratek pogovor, pogled ali objem. Ko se najprej srečata osebi, nato šele učiteljica in učenec, učenje steče drugače.
V njenem razredu imajo pomembno vlogo igra, gibanje in sodelovanje. Otroci soustvarjajo potek učnih ur in oblikujejo kriterije uspeha. Barbara verjame, da tudi najmlajši zmorejo prevzeti odgovornost, če jim to omogočimo. “Biti vključen v sooblikovanje učnega procesa daje otroku potrditev, da je vreden in pomemben.”
Velik poudarek daje ustvarjanju varnega in spodbudnega učnega okolja. V razredu pogosto diši po eteričnih oljih, igra glasba, prostor pa je urejen tako, da umirja. Učenci se v takem okolju povezujejo, zaupajo in napredujejo v svojem tempu.
Pomemben del njenega dela je sodelovanje z različnimi strokovnjaki. Posebej jo je zaznamovalo sodelovanje s Slovenskim društvom Tačke pomagačke, kjer je razred obiskoval terapevtski pes Oli. Postal je spodbuda za branje, pisanje, red pri torbicah in predvsem za pogovor o potrpežljivosti in razumevanju različnosti.
Med številnimi spomini se ji je posebno vtisnil trenutek iz obdobja šolanja na daljavo, ko je mama učenke zapisala, da hčerka ob stiski uporabi glasbo in tapkanje, ki so ga izvajali v razredu, in se tako umiri. Takrat je Barbara začutila, da otrokom ne predaja le znanja, temveč orodja za življenje.
Neko jutro je prvošolka tiho rekla: “Uciteljica Balbala, lada te mam.” To je bil trenutek, ki ga Barbara nosi s seboj. Preprosta, iskrena potrditev, zakaj je izbrala ta poklic.
