Tina Zadravec je učiteljica slovenščine na Osnovni šoli Ormož. Poučuje že 18 let, a svoj poklic razume kot proces, ki se nenehno razvija. Učiteljica ni postala z diplomo, temveč z vsakim letom dela, z vsako vezjo, ki jo je stkala z učenci, in z vsakim trenutkom, ko je dovolila, da se v razredu zgodi nekaj resničnega – odnos, razumevanje, bližina.
Verjame, da je vloga učitelja veliko več kot prenašanje znanja – gre za rast, iskrenost in zaupanje. Njeno poučevanje temelji na spoštljivem odnosu, ki otrokom omogoča, da se počutijo varno, slišano in sprejeto. V takšnem okolju se lahko zares učijo – ne le sklonov in letnic, ampak tudi, kako misliti s svojo glavo in sočutno gledati na svet.
Tina dijake spodbuja k branju, razmišljanju in izražanju – v vseh štirih sporazumevalnih dejavnostih. A največkrat je prav njen zgled tisti, ki naredi največji vtis. Slovenski jezik jim približuje kot čudovito orodje za razumevanje sebe in sveta, književnost pa kot varen prostor, kjer lahko odkrivajo resnice, ki jih morda ne bi upali povedati naglas.
Njena posebna zgodba pa je povezana z živalovarstvom. Pred enajstimi leti je ustanovila krožek, danes pa pod okriljem razširjenega programa vodi inovativno dejavnost Z živaljo do boljšega počutja. Skozi stik z živalmi učenci razvijajo empatijo, odgovornost in nežno pozornost do živih bitij. Ta mehka znanja, ki jih v sodobnem svetu pogosto prezremo, so zanjo ključnega pomena. Projekt je v šoli pustil globoke sledi – tudi v obliki Bralne tačke, kjer učenci berejo knjige z živalovarstveno vsebino in jih razlagajo mlajšim. S tem tkejo vezi – med generacijami, z živalmi in med seboj.
Z veseljem deli svoje prakse tudi izven šole. Na pobudo Društva za zaščito živali Pomurja je svojo živalovarstveno dejavnost že predstavila učiteljskim kolegom drugih šol, nekateri pa so jo tudi že uspešno vključili v svoje delo. Pisatelj Gregor Vrhovnik je s pravljico Micka išče srečo in zgledom ormoške šole spodbudil širjenje živalovarstvenih vsebin na druge šole po Sloveniji.
Tina pravi, da je življenje učiteljice nenehno učenje. In da največ, kar daje učencem, pravzaprav daje sebi. Spominja se trenutkov, ko jo sredi vsakdanjega vrveža ustavi že odrasel bivši učenec in ji reče: »Hvala.« In to je – pravi – največ, kar si lahko želiš.
»Svet bo lepši, če si človek tudi do živali,« je misel, ki jo z učenci nosi tudi na majicah. In v srcih.
