»Biti učitelj je zame poslanstvo, skorajda način življenja, saj o svojem delu razmišljam tudi, kadar sem doma, ko se vozim v službo, ko se zvečer uležem v posteljo in razmišljam, kaj sem tega dne dala otrokom in kaj bomo skupaj počeli prihodnji dan. Menim, da je biti učitelj pomembno poslanstvo, katerega pomena se družba velikokrat premalo zaveda. Učitelj je pomembna oseba v življenju vsakega otroka in kot taka tudi znatno vpliva na njegov razvoj, bodisi pozitivno ali negativno.«
Usoda je poskrbela za to, da Špela ni postala učiteljica likovnega, pač pa razrednega pouka, ki po okornih začetkih in začetni zadregi zdaj ob otrocih uživa. Otroci jo imajo radi in jo spoštujejo, sama pa se je v svoji praksi najprej naučila, da je dober in spoštovan učitelj dosleden in pravičen in da si spoštovanje učencev prislužiš s človečnostjo in srčnostjo: »Tako mi ni nikoli težko prisluhniti otroku, ki je v težavah, nikoli mi ni težko žrtvovati učne ure za to, da izboljšam njegovo počutje ter s tem tudi vzdušje v razredu«. Če prve dni šole malce »zategne vrv«, jo kasneje počasi popušča in učence uči, da sta tudi od njih odvisna vzdušje in medsebojni odnosi v razredu. Njen pouk je aktiven, z gibanjem na svežem zraku ali jogo v razredu spodbuja večjo motivacijo in učinkovitejše delo.
Kot učiteljica in predvsem kot človek se zavzema za to, da da ocena ne bi bila edino merilo otrokovega znanja, napredka. »Da ne bi imela takšne teže. Da bi se otroci in starši zavedali, da je pomembnejše dejstvo, da otrok v svoje delo vloži ves trud, ki ga premore, da da vse od sebe. Takrat si zasluži pohvalo in takrat je lahko ponosen nase,« pripoveduje Špela in dodaja: »Učenca želim spoznati, vedeti, kaj rad počne, kje se čuti močnega, kakšni so njegovi strahovi. Mu dati občutek, da je pomemben in da lahko pri meni vedno najde nekoga, ki mu bo prisluhnil, mu skušal pomagati ter ga vodil na poti odraščanja in osamosvajanja.«
V svoji praksi se ji zdi zelo dobrodošlo, da otroka povabi na govorilne ure skupaj s starši. Prav tako je na začetku posameznih ur uvedla t. i. čas na sceni, ko učenci postavljajo vprašanja v zvezi z zadnjo obravnavano učno snovjo in pokličejo sošolca, da nanje odgovori. Kot zelo empatičen človek pa tudi v razredu spodbuja sodelovanje, pomoč med učenci ter empatijo.
