S humorjem in izkušnjami do znanja

Polonca Torkar Leban otrokom širi obzorje z dodatnimi dejavnostmi, ki jih večkrat peljejo v svet.

»Ključno je, da je učitelj v teh okoliščinah kreativen. Da tudi sam, ne le otroci, razmišlja zunaj okvirov,« o poučevanju na daljavo pravi učiteljica razrednega pouka na tolminski osnovni šoli Franceta Bevka. Kreativnosti ji res ne manjka, z njo otroke prepriča v marsikateri projekt, ki je dodatno delo za vse vpletene. Toda po njenih besedah je to največ, kar jim lahko da, saj s tem pridobivajo izkušnje in se učijo, da je vse mogoče izpeljati, če je le volja. Prav z voljo in trdim delom je enega od svojih razredov popeljala celo do predsednika države.

Polonca Torkar Leban je že po glasu zelo energična učiteljica. Ne more se ustaviti le pri šolskem delu, o katerem pravi, da ga skušajo opraviti v prvih dveh urah, ko so otroci še spočiti. Potem je čas za pridobivanje novih izkušenj. »Vsak dan si moram postavljati nove izzive, drugače si sploh ne predstavljam poučevanja. Tudi meni kot učiteljici ni bilo nikoli nič samo po sebi dano, za vse sem se morala potruditi. Da sem, denimo, prišla do stalne zaposlitve, sem učila različne razrede, različne predmete, učila sem celo trojno kombinacijo na podružnični šoli, učila sem otroke s posebnimi potrebami. Iz vsake take situacije sem črpala dobre izkušnje, ki so me izoblikovale

Ni že od mladih nog sanjala, da bo učiteljica. Je pa opazovala starejšo sestro Mojco, ki je prav tako učiteljica. »Njena izkušnja je bila dragocena. Tako sem spoznala, da to ni preprost poklic, da zahteva celega človeka in je zelo odgovoren. Po njenem zgledu sem se odločila, da grem v te vode. Če pa zdaj pomislim, si sploh ne znam predstavljati, da bi še v čem lahko bila tako uspešna. Ta poklic mi daje zadovoljstvo. Vesela sem, ko vidim, kako otroci iz dneva v dan napredujejo, so nasmejani.«

Organiziranost in humor
Izobraževanje na daljavo je bilo pred šestimi tedni za vse nekaj novega. Če so nekateri to videli kot visok zid na svoji poti, je ona videla izziv, ki se ga da premagati s kreativnostjo in razmišljanjem zunaj okvirov. Ker poučuje prvi razred, ko otroci še ne morejo povsem samostojno delati, je zdaj ključen njen dober odnos s starši: »Sodelovanje s starši je pomembno, tudi ko ni koronavirusa. Na začetku šolskega leta jim dam telefonsko številko in elektronski naslov, povem jim, da sem vedno dosegljiva. Rajši rešujem težave sproti.« Tudi zato je delo takoj steklo.

Staršem vsak dan pošilja načrte dela, razdeljene po urah, še naprej pa je ona tista, ki učencem snov razloži: »Pomembno je, da jaz vpeljem razlago in novo snov, ne da se starši s tem mučijo. Navsezadnje smo učitelji tisti, ki poznamo didaktiko. Veliko se snemam, vsaj za te prve ure. Tudi starši pravijo, da so otroci potem bolj motivirani za delo, saj učiteljem bolj zaupajo

Prav motivacija je po šestih tednih dela na daljavo večji problem. Dviguje jo z videokonferencami in filmčki, ki jih snema: »Na spletu je veliko prebranih pravljic, kar je odlično. Vendar otroci, sploh tako majhni, še vedno potrebujejo stik z učiteljem, zato jim z vzgojiteljico bereva pravljice, snemava filmčke. Tako kot v razredu tudi zdaj ohranjava sproščeno vzdušje. Vse poteka skozi humor. Ta mora biti, otroci ga imajo radi in jih motivira.« Čeprav so že odrasli, pa v tem času motivacijo potrebujejo tudi starši. Niti nanje tolminska učiteljica ne pozablja: »Moraš jim reči kakšno spodbudno besedo. Moraš biti kreativen, prilagodljiv, dosegljiv, da dobijo starši vtis, da so otroci še vedno del šolskega sistema, da pouk poteka.«

Tolminski pingvini in reševalci
Polonca Torkar Leban je znana po dodatnem delu v razredu, ki ni del rednega pouka, s katerim pa se učenci naučijo še veliko več in pridobijo dragocene izkušnje. Ena takih zgodb je bilo sodelovanje v pustnem sprevodu. Z vzgojiteljico sta najprej sami sešili kostume za ves razred, naslednje leto pa sta k sodelovanju povabili starše: »Bilo je namreč 26 otrok, in to pomeni res veliko dela, časa in šivanja. Starši so bili zelo motivirani, takoj pripravljeni za akcijo, kar te žene naprej. Blago smo dobili od donatorjev, potem pa smo organizirali tri popoldneve, ko smo se družili in se ob delu še bolj spoznali. Kar se na pogovornih urah, roditeljskih sestankih ne zgodi. Šivali smo kostume za pingvine. Res smo bili specialni, smo pustili vtis (smeh).«

Z otroki gre velikokrat v naravo, obiščejo pa tudi dom upokojencev, pozimi se ukvarjajo s peko, sodelovali so z učenci podružnične šole za izobraževanje in usposabljanje otrok s posebnimi potrebami v različnih dejavnostih, kot so bile igre s padalom, poslušanje pravljice v znakovnem jeziku s tolmačko in peka pice. Otroke je peljala na krvodajalsko akcijo, kar ni presenetljivo, saj vodi krožek prve pomoči v svojem razredu. »S takimi dejavnostmi otroci samo pridobivajo. Smo pa prav prek krožka odšli na tabor prve pomoči,« pripoveduje. Otroci so spoznali reševalne pse, se kopali v Nadiži, gradili škratja bivališča, kurili taborni ogenj … Sliši se zabavno, čeprav gre tudi za učenje, poudarja: »Vedno jim pravim, da ko se dela, se dela, ko se zabava, se pa zabava. Vendar se učijo tudi takrat, ko se zabavajo. Takrat delajo še z večjim veseljem in tako učenje je plodnejše, takrat največ odnesejo.«

Priti do predsednika
Poleg rednega dela in različnih krožkov se Polonca Torkar Leban navdušuje nad različnimi natečaji. Težji ko je izziv, bolje je. Si predstavljate, kako otrokom v drugem razredu predstaviti nizkoogljično družbo? Na natečaju Nizkoogljično je odlično so zmagali. Učiteljici je največ časa vzelo, da se je pripravila tako, da je otrokom lahko vse razložila: »Na srečo je mož v elektrovodah in mi je pomagal, da sem se sama dovolj podučila. Ker gre za težke strokovne besede, ki jih je treba razložiti otrokom. Saj so že slišali za vetrno in nuklearno elektrarno, ampak niso si znali predstavljati. Takoj jih je pritegnilo. Naredili smo plakat Kaj se skriva za vtičnico in dobili prvo nagrado. Šli smo v Krško na podelitev.« Iz Tolmina do Krškega je kar nekaj ur vožnje, ves dan so bili »pod elektriko«, a je bilo vredno, se spominja. »Dobila sem sporočila in klice staršev, ki so povedali, kako so otroci uživali, kako so vse to, kar so videli, doma sestavljali iz legokock. To je dodana vrednost tovrstnih izkušenj. Da ni samo šolski sistem.«

Zmagali so še na natečaju Arhitekturna dediščina okoli nas. Sprehodili so se po Tolminu, si ogledali arhitekturno dediščino in otroci so morali opazovati stare stavbe, detajle, poslikave, štukature … Potem so izdelali vrata Coroninijeve graščine, v kateri domuje Tolminski muzej. Na vrata so nalepili risbe različnih stavb v mestu, ko pa vrata odpremo, so znotraj risbe fontane. Osvojena prva nagrada je učence še posebej navdušila: »Odšli smo na vodeni ogled po starem delu Ljubljane, potem pa smo imeli slavnostni sprejem pri predsedniku republike Borutu Pahorju. To je otrokom ostalo res v lepem spominu.«

Ni meja
S projekti, ki se jih loteva, dokazuje, da lahko najmlajšim marsikaj razložimo: »Vse se da. Človek si mora samo želeti, hoteti, si za to prizadevati. Mora pa biti metoda ustrezna. Cilj je vsako leto lahko isti, lahko delamo podobne stvari, pot, po kateri gremo, pa je drugačna. To je pomembno. Če so teme zahtevne, pa otroci pokažejo voljo in interes do ustvarjanja, že imaš vse

Tak način razmišljanja je še posebej pomemben v času koronavirusa. Kriza jih je pravzaprav povezala: »Še bolj sodelujemo v dobro otrok, da učni sistem peljemo naprej. Treba je najti pozitivne plati. Samo tako se lahko iz te situacije kaj dobrega naučimo. Tudi sama sem se morala marsičesa naučiti, usvojiti veliko novih programov, čeprav spadam med mlajše učiteljice in sem si mislila, da obvladam tehnologijo. O, ne, ne (smeh).« Bo pa verjetno ta situacija čisto drugačna izkušnja, kot so jih nabirali otroci prejšnjih generacij, ki jim je pomagala odraščati.

Polonca Torkar Leban skrbi, da je vsak dan njenih učencev drugačen: »Otroci morajo postati samostojni, kritični, samozavestni. Morajo si upati govoriti, da so slišani, da razmišljajo zunaj okvirov in so kreativni. Ker čez nekaj let bodo delali v poklicih, ki jih sploh še ne poznamo. Zato je nujno, da otrok ne ukalupljamo. Da jim dajemo širino.« Četudi jim morda fizične širine trenutno ne more dati, pa ostaja z njimi povezana na daljavo: »V tem času sem spoznala, kako nujen je socialni stik, stik s človekom. Razumem, da se ne moremo družiti, ampak komaj čakam, da se vrnemo v stare tire. Da se bomo videli z otroki, sodelavci, starši, pa tudi družino, s katero se zdaj mogoče ne moremo.«

Špela Kuralt, Delo

Članek lahko preberete tudi na Delu.

Delite naprej:

Share on facebook
Share on linkedin
Share on twitter
Share on email
Učitelji / Učiteljice

Zadnja zgodba

Arhiv zgodb

Web: uciteljsem.si
Telefon: +386 40 510 661
E-pošta: [email protected]

© 2019 | AmCham Slovenija | Vse pravice pridržane | Izdelava in oblikovanje Izi2Splet |