»Učiteljski poklic je poslanstvo, ki te spremlja tako v šoli kot doma. Ves čas razmišljaš o vedoželjnih očkah, kako jim lahko pripraviš čim bolj zanimive dejavnosti, pri katerih bodo lahko izrazili vse svoje misli in občutke. Poklic učiteljice je najlepši poklic. Prav toliko energije, kot porabiš, toliko ti je dajo učenci.«
Nina je učiteljica, ki se ji zdijo pogovor, komunikacija, pripovedovanje o čustvih, željah, upih, strahu, žalosti in podobno zelo pomembni. »Ker bi otroke radi čim več naučili, se velikokrat pozablja prav na to plat,« pove in poudari: »Tukaj pa je res pomembno, da se vprašamo, kaj je dobro za otroke, kaj bo pripomoglo k njihovemu čim bolj samostojnemu življenju.« Ob zavzemanju za otroke izpostavlja zaupanje in spoštovanje, ki ju je kot vrednoti potrebno razvijati in krepiti. Prisega na razgibano delo v razredu, sodelovanje med učenci in raziskovanje, saj tudi sama vedno rada preizkuša, odkriva, se loti novih stvari. V pouk vključuje različne oblike in metode dela, brez glasbe pa si ne predstavlja pouka in šole kot celote: »Glasba pomirja, da energijo … Dan začnemo in končamo z glasbo, pojemo, plešemo, igramo na inštrumente.« Včasih kakšno uro vse povejo z glasbo – pojejo namesto govorijo, račune ploskajo, pri matematiki korakajo, sestavljajo pesmi o neki tematiki, …
Z učenci deli tudi svoje izkušnje. V okviru Eko dneva, ki so ga skupaj izvedle učiteljice prvih razredov, so spoznavali živali in ločevali odpadke. V šolo je povabila strokovnjake, ki so predstavili kače, legvana, paličnjake, … Ob opazovanju prvošolcev, ki so brez strahu in obsojanja božali vse živali, in ob spoznanju, da znamo biti odrasli »hecni in omejujoči«, se je opogumila še sama, si pustila obesiti kačo okrog vratu in tako premagala svoj strah: »To so mi dali moji otroci. Hvaležna sem jim.« Nina je organizirala tudi izmenjevalnico igrač za otroke od 1. do 5. razreda, vedno znova pa se rada loti še kakšne nove stvari: »Nekaj najlepšega je nasmejati otroške obraze in jih omogočiti zanimive izkušnje.«
