Specialna pedagoginja na osnovni šoli Veliki Gaber vsak dan išče nove načine, kako bi otrokom pomagala. Ugotavlja, da se je treba novim generacijam prilagoditi in ne otrok prilagajati zastarelim metodam dela. Sama uporablja številne pripomočke, a poudarja, da je eden najboljših »pripomočkov« gibanje. Petina otrok na šoli obiskuje planinski krožek, ki ga vodi, v skupnosti učencev, katere mentorica je, pa spreminjajo šolo v prijazen prostor.
Andreja Štrucl je delala v treh različnih izobraževalnih programih. Začela je v posebnem programu z osebami z motnjo v duševnem razvoju, nato v šoli s prilagojenim programom in nižjim izobrazbenim standardom, zdaj je v redni osnovni šoli, kjer izvaja dodatno strokovno pomoč za otroke s posebnimi potrebami. Prav preteklo delo ji je dalo potrebno širino in znanje, pa tudi ideje.
Pripomočkov ima nešteto, veliko jih naredi sama, na dopustu nabira školjke, kamenčke, vse, kar bi prišlo prav. Učiteljica namreč pravi, da imajo učenci največji odpor do klasičnega dela s papirjem in svinčnikom. »Šola je zahtevna, a ni prezahtevna. Moramo pa mi narediti preklop v glavi. Učitelji moramo biti odprti, da spremenimo metode dela. Generacije otrok se spreminjajo in moramo se jim prilagoditi. Mi pa poskušamo otroke prilagoditi sebi oziroma zastarelim metodam dela. Na naši šoli uvajamo prav take spremembe. Povezujemo se, manj je frontalnega učenja, vključujemo gibanje in vse prostore, ki jih okolica ponuja. Pri učiteljici angleščine so se recimo preteklik učili na pokopališču.«
Vsi jih poznajo
Podobno dela tudi sama z otroki s posebnimi potrebami, ki so ji zaupani. Deklico z aspergerjevim sindromom, ki je imela največ izzivov pri socialnih interakcijah, je peljala v trgovino. Dala ji je denar in ji naročila, kaj naj kupi. »Načrtno sem izbrala stvar, za katero sem vedela, da je v tej mali trgovini nimajo. Deklica je šla k prodajalki, da jo je pozdravila, vzpostavila očesni stik, vprašala po tisti stvari. Opravila je res odlično.« Prav učenje »na terenu« je tisto pravo učenje. V trgovino je peljala tudi petošolce, ko so se učili o merskih enotah, da so tehtali. Za učenje rimskih številk je z dvema učencema naredila vaje v bližnjem gozdu. Pravi, da jih prav zaradi takega dela »v šoli« praktično vsi v kraju poznajo.
Pri delu z otroki s posebnimi potrebami poudarja, da jih je treba pripraviti na življenje. Če jih v nižjih razredih pride sama iskat v oddelek, v višjih razredih to odgovornost počasi prelaga na učence. »Pričakujem, da bodo sami prišli do mene, da se bodo dogovorili z učiteljem. Moj cilj je, da bodo ob odhodu iz osnovne šole čim bolj samostojni. Že v srednji šoli namreč nimajo toliko podpore in pomoči, v gimnaziji in drugih štiriletnih programih imajo samo prilagoditve in sploh ne več učne pomoči. Zato je moj cilj, da bo takrat otrok znal komunicirati, prositi oziroma poiskati pomoč, povedati, če mu kaj ne ustreza. Seveda na primeren način. Učim jih samozagovorništva.«
Vesela je, da ima dobro podporo vodstva. Ravnatelj je prav pri njenih urah videl, koliko je posamezen otrok zmožen. »V razredu se posameznik lahko skrije. Lahko je celo uro tiho, pa sploh ne veš, kaj in koliko razmišlja, kakšno je njegovo znanje. Pri meni pa morajo biti aktivni, ker večinoma delamo ena na ena. Po končani uri so včasih konkretno utrujeni, saj intenzivno delajo. Ravnatelj me je po tisti uri prosil, da so vsi učitelji prišli na eno uro k meni na hospitacije. Tako se je začela zmanjševati razdalja med mano in učitelji, ki so videli, da nisem ‘sovražnik’, ampak da se res borim za dobro vsakega otroka.«
Iskanje rešitev
Čeprav je pomembno znanje, ki ga otroci v šoli pridobijo, učiteljica meni, da so pri otrocih s posebnimi potrebami pomembne tudi druge veščine in to, da jim šolanje ne načne samopodobe. »To so otroci, ki imajo povprečne ali nadpovprečne intelektualne sposobnosti. Ampak če dobi slabšo oceno, mu je treba razložiti, da bo razumel, zakaj se je to zgodilo.«
Otroke v šoli tudi testira, pri čemer tesno sodeluje z učitelji. Ko ti v razredu opazijo, da ima otrok težave pri branju, pisanju, računanju, jo prosijo za pregled. »To sicer ni moje osnovno delo, sama delam z otroki, ki že imajo odločbo o usmeritvi. Ampak vsem nam je v interesu, da čim prej odkrijemo, ali ima otrok težave.«
Da bi otrokom čim bolj pomagali, je šola kupila računalniški program Play Attention. »Program temelji na treningu koncentracije. Otrok ima občutek, da igra računalniško igrico, na napravi pa je poseben gumb, ki meri zbranost. Ko naprava zazna, da je otrok dovolj zbran, lahko igra igrico. Gre za trening pozornosti in samoregulacije. Ta zelo dragi program imajo bolj ali manj le posvetovalnice in svetovalni centri.«
Včasih je poleg šole delala tudi v vrtcu pri tej osnovni šoli, tako da je otroke spremljala več kot devet let skupaj. To je poseben privilegij, valeta ob koncu devetega razreda pa verjetno eden najbolj čustvenih dni v letu. »V vseh teh letih postanem namreč kar član družine posameznih otrok. Sploh se je to videlo med epidemijo, ko smo se z nekaterimi učenci slišali tudi po dvakrat ali trikrat na dan.« Svoje ure z učenci velikokrat posname in staršem pošlje posnetek. »Da mama natančno vidi, kako delam z otrokom. Če napišem, se lahko marsikatera informacija izgubi.«
Ure začnejo s tako imenovanimi brain gym vajami. Najprej popijejo vodo, potem naredijo nekaj gibalnih vaj. »Gre za enostavne gibe, ki jih otrok izvaja že v maternici. Tako so možgani bolje prekrvavljeni, otrok se lažje zbere in pomnjenje je boljše. Pri disleksiji, skotopičnem sindromu, Aspergerjevem sindromu, ADHD … je vse povezano z možgani. Zato je tako pomembno gibanje.«
Prijazna šola
Z otroki je veliko v naravi. Vodenje planinskega krožka je sprejela z veseljem, ker prihaja iz planinske družine, tudi njen oče je bil planinski vodnik. Mislila je, da bo imela mogoče deset otrok v krožku, danes pa jih hodi skoraj petdeset. »Želim jim približati naravo, jim pokazati, kako lahko preživljajo prosti čas in kako pomembno je gibanje za zdravje.« Lani jih je za dva dni peljala na Gospodično, na Gorjance, z vlakom so šli do Novega mesta, nato pa peš do vrha. »Otroci od prvega do devetega razreda so takrat prehodili 17 kilometrov! Ploskali so nam na Gospodični, otroci pa so bili navdušeni. Naslednji dan smo šli na vrh Trdinovega vrha. Letos gremo na Valvasorjev dom pod Stolom in znova z vlakom, tako da bo spet doživetje.«
Otrok ne spodbuja samo na strmih poteh, ampak tudi kot mentorica skupnosti učencev. »V šoli želimo, da se otrok počuti vrednega, slišanega. Da pove, če mu kaj ne ustreza, da si želi kaj narediti drugače. Radi bi namreč naredili šolo prijazno otrokom, ustvarili ustrezne razmere, da se bodo dobro počutili. Tudi rastlini moramo dati dovolj vlage in svetlobe, da bo zrasla.« Tako so se prav na pobudo učencev lotili uravnavanja ur v šoli. Motilo jih je namreč, da te niso delale pravilno, zato niso vedeli, kdaj je konec ure, kar je zlasti pomembno, če pišeš test (ali je zadnja ura pred počitnicami). Zdaj na vsakoletnem ekodnevu sami preverijo delovanje ur. Ure delajo, zaradi pobude učencev pa imajo tudi vedno vse čisto, saj je posebna soba z metlami ves čas dostopna.
Skupnost učencev pripravlja tudi humanitarne akcije, otroci pa sami povedo, za kaj oziroma za koga bodo zbirali sredstva. »Pomagali smo že varni hiši, materinskemu domu, zavetiščem za živali, upokojencem v kraju, lokalnemu Rdečemu križu. Lani smo prvič v sklopu majskih iger pripravili licitacijo slik učencev, izkupiček je šel za pomoč otrokom z redkimi boleznimi, pomagali smo deklici Lori. Letos so učenci dali pobudo, da bomo pomagali dečku Jaki, ki ima mišično distrofijo.«
Špela Kuralt, Delo
Članek lahko preberete tudi v Delu.
