»Sodobno okolje, v katerem delujemo, zahteva vse večjo prožnost posameznika in zato je pomembno, da učenci razvijajo divergentno razmišljanje, kreativnost in da iščejo primere možne uporabe znanja v realnem svetu.«
Megi je vsestranska oseba z natrpanim urnikom, ki poleg poučevanja likovne umetnosti na osnovni šoli dela tudi kot asistentka na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, v okviru lastnega podjetja pa kot scenaristka, režiserka in producentka sodeluje pri ustvarjanju reklamnih videov.
Svojo vlogo učiteljice razume veliko bolj kot predajo vrednot kot pa samega znanja. V prvi vrsti izpostavlja spoštovanje. Spoštovanje do sočloveka, pa naj bo to otrok ali ravnatelj: »Ko namreč učitelj učencem izkaže spoštovanje, bodo le-ti spoštovali tako en drugega kot tudi sami sebe, oboje pa je potrebna osnova za vsak dober odnos«. Prav tako se ji zdi pomembna vrednota empatija, z igrivostjo in humorjem pa poskuša svet narediti toplejši in prijaznejši prostor za vse, ki se jih dotakne. S svojimi učenci ima lep odnos, ki sloni na zaupanju. »Zaupanje se gradi na individualni ravni, z vsakim učencem posebej, ko ti pripoveduje o stvareh, ki so zanj v njegovem svetu pomembne,« pove Megi, ki svojim učencem raje razloži, zakaj je neko pravilo potrebno, kot da jim pravila zapoveduje. Učencem tako izkaže spoštovanje in zaupanje, hkrati pa učenci bistveno bolj spoštujejo pravila, ki so osmišljena.
Ključnega pomena se ji pri njenem poklicu zdi ohranjanje ravnovesja med avtoriteto, ki učencem vzbuja občutek varnosti, in sproščenostjo, ki zrahlja napet tempo obveznosti, na katerega se najstniki šele privajajo. »Avtoriteto,« pravi, »si je potrebno prislužiti.« Kredibilnost, spoštovanje in upoštevanje je treba počasi in previdno zgraditi, vzpostavitev te osebne avtoritete pa zahteva od učitelja čas in dobro mero potrpljenja, visoko stopnjo samozavedanja in refleksije: »Ego v tem procesu absolutno nima mesta«. Če učenci sledijo navodilom z navdušenjem in prostovoljno, se to zrcali v njihovem odnosu do učenja in dela, ki jih spremljata še dolgo po končani osnovni šoli. Za sproščen odnos ima preprost recept: »Ne jemljimo se preresno! Življenje in delo sta lepša, če neguješ otroka v sebi«.
Kot učiteljica se poskuša usmeriti širše, kot določa predmetnik, in razvijati kompetence, ki bodo uporabne na različnih področjih. Tako pri delu z učenci kot pri delu v marketingu opaža pomembnost zgodb. Učenje prek zgodb je učinkovito in zabavno, zato je učitelj predvsem pripovedovalec, pravljičar.
Megi vsako leto piše novo zgodbo z novim razredom, v njej pa še vedno biva otrok, kot je prikupno nedolžno in presunljivo globoko misel zapisal njen učenec: »Gospa Megi. Megi je najboljša učiteljica – ona se še spomni, kako je biti otrok«.
