»Menim, da je poklic učitelja velika odgovornost, a vendar velik privilegij. Jaz osebno v vlogi učiteljice resnično uživam in poklic opravljam z veseljem, kar se da opaziti tudi na dobri razredni klimi, ki jo skupaj z učenci gradimo in krepimo. Kot učitelj si zagotovo soodgovoren za vzgojo in znanje otrok, zato je zelo pomemben pozitiven pristop in stalna motivacija v razredu. Pomembno je, da učence naučimo, kako velik pomen pri počutju in učnem uspehu imajo dobri medsebojni odnosi, sodelovanje in nenazadnje medsebojna pomoč, ko jo potrebujemo. Vsak učenec v razredu je en del sestavljanke. Sestavljanka pa bo v celoti sestavljena le, če bomo skupaj postavili čisto vse dele do zadnjega koščka.«
Tamara si kot učiteljica na razredni stopnji v odnosu z učenci prizadeva predvsem za empatijo, iskrenost in razumevanje. Te vrednote se v zavedanju soodgovornosti trudi privzgojiti tudi učencem, z dejanji jim pokaže, da jim je vedno na voljo za pogovor, razumevanje in iskanje skupnih rešitev. Velikokrat se znajde v vlogi mediatorke in v iskanju resnice med vrstniškimi prepiri: »Seveda se vsak teden srečujemo tudi z medvrstniškimi prepiri, ki pa jih sproti rešujemo. Pomembno je, da se učenec zaveda in čuti, da je njegovo morebitno dejanje sošolca prizadelo ali užalilo«. S pogovorom učence uči, da so napake sestavni del življenja in da se ravno z njimi učimo in postajamo vedno boljši ljudje: »Pomembno je, da učenci vedo, da se tudi učitelji, njihovi starši in ostali odrasli ljudje včasih zmotimo, naredimo kakšno napako, ki jo skušamo nato odgovorno popraviti in smo v naslednje bolj pozorni. Človeško se je motiti«.
V svoje delo si prizadeva vključiti čim več različnih metod poučevanja – delo po skupinah, projektno delo, učenje v naravi, učenje s pomočjo giba in glasbe … Podlaga za uspešno delo je zanjo dobra učna priprava, poleg obvezne učne snovi pa učencem nudi tudi druge aktivnosti in pripravo na različna tekmovanja.
»Učenje, vztrajnost in trud prineseta nagrado,« pove Tamara, ko kot primer dobre prakse izpostavi nastop celotnega razreda na zaključni šolski prireditvi s točko ‘Hitre roke, glasni lončki’. Ritmično in motorično precej zahtevno točko je nameravala izvesti z manjšim številom učencev, vendar so se med vajami ostali učenci počasi sami priključevali, se med seboj učili, vadili povsod, kjer so imeli čas in prostor, idejo pa na koncu še sami nadgradili. Nastop je zahteval veliko vaje, potrpežljivosti in razumevanja, prinesel pa uspeh, zadovoljstvo, ponos, nasmejane obraze in veliko srce.
