“Vsak dan začnem z zavedanjem, da sem kreator prihodnosti malim ljudem, ki bodo nekoč krojili naš vsakdan. V delu, ki ga opravljam, neskončno uživam. Z otroki in njihovimi starši želim vzpostaviti spoštljiv odnos, veliko mero zaupanja in razvijati skupno željo – polepšati otrokov vsakdan in mu na njemu primeren način ponuditi uporabna znanja in možnosti za razvijanje socialnih veščin. Tako skupaj razvijamo otrokove potenciale, spodbujamo kreativnost, vedoželjnost, pozitivno samopodobo in otroško domišljijo. Vsak otrok v sebi nosi paleto mavričnih barv in naloga učitelja je, da prav vsakemu otroku omogoči, da zasije v vseh svojih mavričnih odtenkih.”
Oseba, za katero je biti učiteljica način življenja, ki vse, kar počne, počne z ljubeznijo in hvaležnostjo, z velikim čutom za sočloveka, dobrodelnica in ustanoviteljica humanitarnega društva – vse to je Larisa, ki postavlja svoje učence in njihove potrebe na prvo mesto. Sama poudarja, da sta “prijateljstvo in zavezništvo, oba prepletena z visokim poslanstvom učitelja, zame temelj uspeha pri iskanju dobre biti vsakega otroka”. Zavzema se za učenje za življenje, vsebine vseh predmetnih področij prepleta, do otrok pristopa celostno, pristno, odprto in spoštljivo in uporablja različne učne pristope: “Poslužujem se izkustvenega, sodelovalnega učenja, dela po kotičkih, socialnih iger… Učencem dam čutiti, da so dragoceni, da imajo njihova dejanja in njihova znanja vrednost”. S krogi prijateljstva si podarjajo tople misli, srčne objeme, nasvete ali pohvale, veliko časa nameni pogovorom.
Pred leti se je ukvarjala s pisanjem matematičnih delovnih zvezkov za prvo triado, predstavila je nov način poučevanja geometrije od telesa k točki, matematiko z učenci usvaja tudi z rimami, zgodbami, risanjem, igranjem in čarobnim žepkom, letos pa je zasijal humanitarni projekt Palčica Pomagalčica. Zrasel je iz majhnih dobrih del njenih učencev – Palčkov pomagalčkov, skupaj z njimi pa je začela živeti dobrodelnost tudi sama – postala je Palčica Pomagalčica, ustanovila društvo in v mrežo pomoči vpletla celotno Obalo. Na ta način učenci ozaveščajo ekološko osveščenost, razvijajo občutek empatije in “čutijo, da so del nečesa, kar je večje od njih samih“. Larisa je navdušena: “Živim in pišem pravljico o dobrosrčnih malih škratkih, ki spreminjajo svet”.
