»Biti učitelj po mojem mnenju ni poklic, ampak način življenja in poslanstvo. Naše delo se ne more šteti v urah in ovrednotiti z anketami. To se zaveš, ko sredi noči skočiš pokonci in pišeš ideje za nov projekt ali pa nabiraš odpadni material za kak izdelek in kopičiš stvari, ki bi ti nekoč morda prišle prav. In ko v predalu še vedno hraniš risbe in izdelke, ki so ti jih že pred leti poklonili učenci.«
Iza je ponosna učiteljica, ki jo otroci spoštujejo, ki uči z ljubeznijo, otrokom prisluhne in vsakega na svoj način skuša motivirati. Za otroka išče najboljšo pot v danem trenutku, z različnimi dejavnostmi pa učencem pomaga najti odličnost v sebi, razvijati socialne, družbene in kulturne potenciale. Blizu ji je umetnost in z njo okuži tudi učence, prav tako jih pogosto preseneti s humorjem. Sodeluje v različnih mednarodnih projektih in projekte znotraj razreda oblikuje tudi sama, pri tem uporablja medpredmetno povezovanje. »Nekaj tem slovenskega jezika obdelamo skozi pripravo čarovniške knjige, kjer zajamemo opis osebe, recept napoja, pesem (urok) v rimah, obnovo zgodbe o čarovnici ali čarovniku in narišemo čarovniško hišo, kjer vključimo tudi likovno umetnost«, opisuje in dodaja, da poskuša učencem skozi to povezovanje odpreti tudi pogled na dela znanih umetnikov: »Z geometrijo povežemo izdelek po navdihu Kandinsky-ga, z družbo maketo stanovanja, z naravoslovjem kip človeka v gibanju iz Alu folije.«
Iza meni, da mora biti šola prostor razvoja otrokove vedoželjnosti in ustvarjalnosti, učitelj pa mentor in motivator ter zgled. Pri tem mora imeti tudi vseskozi odprte oči za izboljšave v svojem delu, delovanju šole in šolskem sistemu. Navdihov ji nikoli ne zmanjka, vedno znova pa jo navdihnejo učenci, ki kot »vajenci« pogosto presežejo »mojstra«. »In s ponosom povem, komurkoli in kadarkoli, da sem učiteljica«, še poudari.
