Mojca Milone spodbuja inovativnost in iskanje rešitev za probleme, ki jih otroci opazijo v okolju.
»Kako je lahko dolgolasa, lepa učiteljica učiteljica tehnike,« je Mojco Milone, ki poleg tehnike in tehnologije poučuje tudi fiziko in astronomijo, vprašala nekdanja učenka. V njenem razredu so nastali pravi izumi, rešitve so poslali velikim avtomobilskim družbam. Večkrat nagrajena učiteljica je navdih učencem, oni pa njej. Tudi zato jim pri kakšni predstavitvi prepusti besedo. Odkrito in s širokim nasmehom pove, da gresta tehnika in tehnologija hitreje naprej kot naši učni načrti.
Mojca Milone je učiteljica že trideset let. O tem poklicu je sanjala od malih nog, njen oče je bil namreč učitelj praktičnega pouka. Čeprav svoj poklic jemlje kot poslanstvo, se je kot učiteljica spreminjala. »Sprva je bil učitelj res predavatelj, danes pa sem otrokom bistveno bolj blizu in v vlogi mentorja, motivatorja. Rada rečem influencerja. Da jih navdušim za ustvarjanje, praktične spretnosti, da vsa znanja, ki jih potrebujejo in imajo, koristno uporabijo.«
Ustvarjanja je v njeni učilnici, kjer na vsakem koraku srečaš kakšno orodje ali kakšen uporaben material, res veliko. Vsak izdelek je drugačen, za kar poskrbi sama. Nikoli namreč ne pokaže otrokom končnega izdelka. »To bi otroke zapeljalo, da bi naredili podobnega. Vztrajam, da dobijo ideje iz okolice. Da opazijo problem, ki ga bodo z izdelkom rešili. Ali da bodo kaj posodobili, spremenili, naredili novo. Ključna je uporabnost izdelka. Ne da se neki izdelek naredi in potem odvrže.«
Od Mercedesa do koles
Njeni učenci so že pred desetimi leti zasnovali rešitev, kako bi se na zaprtih parkiriščih prižigale luči glede na to, ali je parkirno mesto zasedeno ali ne. Druga učenca sta izdelala stopenjsko zavorno luč. Glede na to, kako močno voznik pritisne na stopalko, se prižigajo led-diode v višino. »Otroci so opazili, da včasih kdo pred tabo zavira in ne veš, ali se je le dotaknil zavore ali je to močnejše zaviranje, ki lahko vodi v verižno trčenje. Rešitev smo med drugim poslali v podjetje Mercedes, od koder so nam odgovorili, da je ideja krasna in da upajo, da bosta fanta vztrajala. Druga dvojica je izdelala ogrevanje brisalcev. Ugotavljala sta, v kakšnih razmerah vetrobransko steklo zmrzuje, raziskovala, v kakšnih razmerah je led najdebelejši, potem pa izdelala gretje. Spet so se s spodbudnim pismom odzvali iz Mercedesa.«
Inovacije v njeni učilnici nastajajo ves čas. Med boljšimi je tudi nosilec za kolo. Če hočejo starši sami s svojim kolesom odpeljati otrokovo kolo, lahko s posebnim nosilcem priklenejo otroško kolo za svoje in se odpeljejo. Otroško kolo se pelje za njimi, ne da bi oviralo vožnje. Otročje lahko, ne?
Inovativno proti virusu
Tudi v času epidemije covida-19 se v njeni učilnici, četudi je ta na daljavo, rojevajo ideje. »Ko se je začelo govoriti o koronavirusu, je deklica pripravila raziskovalno nalogo, v kateri je merila kakovost zraka, in sicer ogljikov dioksid in vlago po učilnicah v šoli. Izdelala je zanimiv mehanizem, kako bi se lahko vsakih 15 minut, odvisno od letnega časa, odpirala zgornja okna v učilnicah. Da ne bi imeli klime, ampak zračenje na prepih. Avtomatsko.«
Ko govori o učencih in njihovih pogruntavščinah, se ji svetijo oči. »Bila sem priča takim izumom, da je res škoda, da se včasih ustavijo le v tej učilnici. Izkušnja, ki jo dobijo otroci, je pomembna za vse življenje.« Prav zato, ker je videla, česa vsega so otroci sposobni, se je pred leti oglasila v Primorskem tehnološkem parku in nastal je natečaj Popri – otroci za prihodnost. »Šlo je za konkretne, praktične rešitve, predstavitve prototipov, idej, skic. To je bilo nekaj neverjetnega, kako so otroci suvereno predstavljali svoje delo, komisija je bila iz pravih znanstvenikov, obrtnikov, podjetnikov, ki so se vedno čudili idejam otrok, ki so včasih tako preproste in jih odrasli ne vidimo.« Natečaj je danes vseslovensko organizirano tekmovanje učencev, dijakov in študentov na področju podjetnosti in podjetništva.
Poleg tega natečaja je bila tudi ena od ustanoviteljic in pobudnic festivala Labirint, ki je namenjen inovatorjem, tehnikom in raziskovalcem. Že pred 15 leti je za predstavitev 14 pripomočkov za pouk naravoslovja in tehnologije prejela nagrado inovativna učiteljica leta, za skoraj 20-letno prizadevanje in promocijo znanosti in tehnike med osnovnošolci v lokalnem okolju jo je s plaketo nagradila tudi novogoriška mestna občina. Sodelovanje z lokalnim okoljem se ji zdi zelo pomembno. »Tudi pri dnevih dejavnosti vedno vprašamo, kako bi povezali šolo z okoljem. Povabimo domačine, ki so raziskovalci, podjetniki, obrtniki, ali pa ‘samo’ starši z dobro zgodbo, da prenesejo navdušenje na otroke. Da otroci vidijo, da je mogoče uspeti tudi v lokalnem okolju, da lahko tudi tu ustanovijo zelo uspešno podjetje, ki je znano po vsem svetu, ker imamo kar nekaj takih primerov. Rada povabim tudi stare starše. Izkušnje, ki jih imajo starejši ljudje, so zlate in niso zapisane v nobeni knjigi ali na internetu. Pa še generacije se povežejo med sabo.«
Fizika ni čarovnica
Če je učiteljica videti še tako prijazna, je prihod k prvi uri fizike lahko strašljiv. Predsodkov o fiziki se Mojca Milone zaveda in temu primerno nastopi že na prvi uri. »Fizika ni nobena čarovnica in nobena grozna stvar. Vedno jim povem, da s fiziko živimo vsak dan. Že ko so bili otroci, so preizkušali, kateri materiali plavajo. Vedo, da mama ne sme s petami na parket. Zdaj bodo pač izvedeli, da je tam tlak. Povem jim, da fiziko že uporabljajo, temu bomo dodali samo še kakšno enačbo in informacijo, kje lahko uporabijo to znanje. Pomembno je, da otroci ugotovijo, da jih učimo koristne stvari.« Poudarila je, da je za tak način dela in tako pripravo ure, ki je vedno dinamična, treba bistveno več delati, kot če bi otrokom dala prepisati prosojnice.
Otroci pri njenih urah aktivno sodelujejo ne le pri poskusih in praktičnem delu. Uro preden sva jo obiskala s fotografom, so pisali vprašanja za ustno preverjanje. Učenci so jih sami sestavljali. In ne, niso bila lahka, je povedala učiteljica. »Res so jih dobro zasnovali. Bila so tudi zahtevnejša, sama sem jim morala reči, naj dajo še kakšno lažje vmes. Moraš pustiti, da tudi otroci vodijo, kar ni enostavno. Lastne predsodke v glavi moraš opustiti.«
Ocena kot plača
Pravi, da je zelo dosledna. Upošteva kriterije, a tudi kakšno slabo oceno zavije v celofan. »Ko bo otrok odrasel, bo to, da je dobil nezadostno pri fiziki, tako nepomembno. Za otroke so ocene tako pomembne, kot je za nas plača. Razočaran si, če je prenizka.« Nekaterim vendarle ne gre. Vedno pomaga, hkrati pa se zaveda, da so tudi otroci velikokrat v težkih situacijah. »Otrokom večkrat rečem: ‘Dobri ste.’ Toliko predmetov imajo in pri vsakem morajo biti ‘noter’. Otrok se dotakne, če jih učitelji razumemo v stiski, da vidimo, da imajo vsega dovolj. Nekateri odrasli ob treh popoldne zaklenejo službo in ne razmišljajo več o njej. Otroci pa imajo popoldne učenje, druge dejavnosti, strahove, kaj bodo naslednji dan vprašani. Otrokom vedno svetujem, naj čim več poslušajo med poukom, saj je škoda, da bi vrgli stran uro fizike. Ker jo je potem treba imeti popoldne v prostem času.«
Včasih vloge tudi zamenjajo. Tako kot Mojca Milone pravi, da ni neumnih vprašanj, še zdaleč ni neumno ali slabo, če učitelj prizna, da ne ve vsega. »Pomembno je, da ne dajemo napačnih informacij. Sploh pri predmetih, kot je tehnika. Svet gre tako naprej, da ne moreš biti ves čas na tekočem, ven prihajajo vedno novi materiali, otroci nekaj preberejo in te preizkusijo. Svet je šel naprej v peti prestavi, mi pa se še vedno učimo o dvo- in štiritaktnem motorju z notranjim izgorevanjem, ko je že toliko posodobitev. Takrat dam besedo tudi komu, ki več ve, kaj je denimo turbodizel, fante to zanima. To je pomembno. Da se tudi jaz kot učiteljica vprašam, kaj bi bilo otrokom zanimivo. Potem nobena ura ni suhoparna.«
Špela Kuralt, Delo
Članek si lahko preberete tudi na Delu.
