Helena Kokot poučuje dodatno strokovno pomoč in v šolstvu deluje že 29 let. Svojo vlogo vidi kot pot, na kateri otroku ponudi oporo, izziv, prostor za čustva in razvoj. Kot pravi, na koncu poti oba vesta, da učenec pokončno, samostojno in samozavestno stopa življenju naproti. To zanjo pomeni biti učiteljica.
Z učenci gradi odnos, ki temelji na zaupanju, jasnosti, toplini in odprti komunikaciji. Otroci vedo, da ji lahko povedo stvari iskreno in da bodo njihove besede varne. Mnogokrat se zgodi, da jo prosijo, naj obvesti še mamo ali očeta, kadar potrebujejo podporo tudi doma. Pri tem ponavlja, da smo v istem čolnu. Odnos, ki ga ustvari, ni samo strokoven, je tudi pristen, poln humorja, solz, objemov, veselja in napredka.
Kot učiteljica se zavzema za to, da njeni učenci najdejo svoj prostor, kjer lahko rastejo in razvijajo svoje sposobnosti. Verjame, da primanjkljaji so njihovi izzivi, ampak jih ne definirajo. Pri učencih gradi ponos na njihova močna področja in sprejemanje njihove drugačnosti.
V praksi uporablja pristope, ki vključujejo terapevtskega psa, delavnice z bivšimi učenci ter medgeneracijsko podporo. Pomembno ji je, da otrokom dopusti igrivost in avtentičnost. Mene najdete tudi ležati na tleh z njimi, plesati na njihovo priljubljeno glasbo, skakati po lužah, se valjati po snegu. Tak pristop učence opolnomoči, ne oddalji.
Njeno delo je živahno, ustvarjalno in vpeto tudi v domače okolje. Pravi, da je življenje učiteljice zanimivo, polno spominov in kronično neprespano. Tudi doma pri preskušanju novih pristopov sodeluje vsa družina.
Helenini spomini iz učilnice so iskreni, humorni in globoki. Eden prvih je opis učencev, ki so ob odhodu rekli: Mi mislimo, da se igramo, ampak smo se ful naučili. Drug trenutek je povezan z osmimi učenci z disleksijo, ki so z majicami z napisom Dislektični možgan nam polepša dan ponosno stopili na hodnik. Ostal ji je tudi zadnji pogovor z mamo učenca, ki je ob zaključku poti rekla, da je bil napredek možen le zaradi skupnega truda.
Helena verjame v pot, ki jo gradi vsak učenec posebej, in v podporo, ki jo lahko ponudi nekdo, ki razume proces učenja kot odnos, prostor za napredek in rast.
