»Velikokrat otroke za trdo delo nagradim s štampiljko ali nagrado, podaljšanim odmorom, včasih pa otrokom odredim tudi time out, da se umirijo.«
Erika Lapornik je učiteljica z veliko začetnico, ki pravi, da je opravljanje učiteljskega poklica ponos in priložnost, da otroci postanejo bolj kreativni, da jim pomagaš pri odkrivanju njihovih skritih talentov ter jim pomagaš, da se najdejo in navsezadnje, da si dober vodnik za njihovo otroštvo. »Pomagaš jim, da znajo razvozlati še tako skrite uganke, da se naučijo čustev, gradijo samopodobo, se znajo zavzeti zase in reči stop. Poskrbeti, da se dobro počutijo v družbi in se lahko vključujejo v socialne interakcije. Navsezadnje, da se počutijo varni, vendar še vseeno znati postaviti mejo, okarati obnašanje, vendar ne otroka.«
Učiteljica iz Osnovne šole Ane Gale Sevnica je energična učiteljica, ki otroke objema, jim nudi pogovor oziroma tisto, kar meni, da učenci potrebujejo. Najsi je to samo prijateljska petka in pohvala za dobro opravljeno delo, najsi je to pihanje na malo poškodbo, ki se ne vidi, ampak ta trenutek otroku pomaga, da se počuti bolje. Obenem pa se trudi biti pravična in ne popušča, če vidi, da so otroci agresivni, se grdo obnašajo do svojih sošolcev ali koga zasmehujejo. »Zahtevam opravičilo oziroma otroke povabim na pogovor o čustvih, da spregovorimo, kako se počutijo. Včasih vidijo kakšno situacijo doma, pri sorodnikih, na spletu, na televizorju, ki jo ravno ne razumejo, alarm je, da se z otroki to pogovorimo, jim damo prave informacije in jih naučimo pravilnega odnosa.«
Brez nagrad, kot tudi kazi, pa v učilnici Erike Lapornik ne gre. »Velikokrat otroke za trdo delo nagradim s štampiljko ali nagrado, podaljšanim odmorom, včasih pa otrokom odredim tudi time out, da se umirijo. Prav je, da se nezaželeno vedenje na šolah zmanjša, zato so postavljena tudi določena pravila, in če vsi, tako učenci kot učitelji stremimo k temu, da se jih upošteva, je svet v učilnici prijetnejši in lepši, zato se tudi znanje bolj širi.«
Vsakodnevno v vzgojno-izobraževalni proces vključuje lutko kot otrokovo pomočnico, ki v razredu služi kot motivacijsko sredstvo. Bralne pravljice tako vedno zaigrajo z lutkami, bodisi s prstnimi, bodisi z ročnimi. Otroci so pri tem tudi ustvarjalni, saj izdelajo svoje lutke in lutkovno predstavo zaigrajo tudi sošolcem ter drugim učencem.
Erika stavi na metodo učenja, s katero so otroci spodbujeni k divergentnemu razmišljanju, kako se lahko namesto na pamet učijo asociativno. »Otrokom želim v učenje vnesti mnogo igre, spodbujam njihov gibalni razvoj, želim da razmišljajo, ne odobravam učenja na pamet.«
Kot učiteljica se zavzema za učno okolje, ki učencem ne predstavlja stresa. Okolje, ki je varno, vzpodbudno in kjer venomer najdejo nekoga, ki se mu lahko zaupajo. Zavzema se za pravičnost in sočutnost, pa tudi za resnico. »Želim, da se naučijo primernega obnašanja, bontona, določenih smernic za življenje in navsezadnje tudi stvari, ki jim bodo v življenju pomagale, da pridejo do tega, kar so sanjali in želeli.«
