Učiteljica Anuška z Osnovne šole Loče je prepričana, da se vsak učenec razvija z upoštevanjem individualnih lastnosti. Kot večina učiteljev se nenehno izobražuje in izpopolnjuje svoje znanje. Z izvirnimi pristopi želi učencem zagotoviti polno razvijanje njihove samopodobe, negovati njihovo dostojanstvo in privzgojiti delovne navade. »Trudim se, da ta mala psihosocialna bitja vsaj v času, ko so mi zaupana, pospremim na pot življenja, sreče in veselja, kjer se lahko vsak po individualnih sposobnostih veseli odkrivati novo in neznano.« Zavzema se za učinkovito in sproščeno vzgojno-izobraževalno delo in za razvoj učenčevih čustvenih in umskih sposobnosti v enaki meri. V učni proces vedno vtke ekologijo, domovinsko vzgojo in osnove bontona.
V vsakem učencu išče znanje. Naloge učiteljica Anuška sestavlja tako, da učenci pridejo do rezultata po različnih poteh: »Vsak, ki reši naloge pravilno na različne načine, je inovator.« Redno se poslužuje dela v dvojicah in skupinskega dela, saj so takrat učenci zelo motivirani za delo. Seveda se zgodi, da motivacija na trenutke usahne: takrat pridejo na vrsto različne sprostitvene tehnike (dihalne vaje, FIT-aktivne metode, glasbeni in likovni vložki). »Po naravi sem igralka in učence pogosto nasmejim. V šoli se veliko smejimo, telovadimo, pojemo in raziskujemo.« Da odpravijo tremo pred nastopom, jih učiteljica Anuška spodbuja, naj se s svojim izdelkom predstavijo najprej staršem, bratom, starim staršem… Ponosno pove, da je večina učencev prav na razrednih nastopih prvič pokazala svoje znanje in sposobnosti, ki so jih kasneje delili še na šolskih in drugih prireditvah. »Učencu moramo pomagati poiskati njegovo močno področje, bodisi glasbeno, športno, dramsko ali likovno,« je prepričana učiteljica Anuška.
Ko se zgodi, da otrok s svojim obnašanjem opozarja na svoj strah, žalost, jezo in nemir, učiteljica Anuška vse svoje znanje psihologije in izkušnje usmeri v reševanje problema. Najprej se pogovorita sama, če je potrebno tudi s starši in s svetovalno službo. Ko se otrok izpove in deli svojo stisko, sta oba presrečna. »Učence nenehno opozarjam, naj stisk ne nosijo v sebi, naj jih povedo nekomu, ki mu zaupajo.« S starši redno sodeluje in upošteva domače okolje otroka – to nemalokrat razbere tudi iz otrokovih likovnih izdelkov. Ob koncu tedna in med počitnicami ne daje domačih nalog, da lahko družina neobremenjeno preživi prosti čas. Snov ponavljajo in utrjujejo v šoli.
Ko učiteljico Anuško povprašamo še o odnosu, ki ga ima do učencev, vloga učitelja zasije kot zgled za bodoče učitelje, ki se šele odločajo za ta poklic: »Odgovorila bom z lastno izkušnjo. V nepozabnem spominu imam učitelje, ki so hkrati odlični vzgojitelji. Imeli so me radi, me poslušali in slišali, mi dali koristne napotke za življenje. Rada se spominjam učiteljev, ki se jih učenci nismo bali. Takšna želim biti tudi jaz.«