Lidija Butina poučuje slovenščino na Srednji zdravstveni šoli Ljubljana. Da bo nekoč učiteljica, je vedela že v petem razredu osnovne šole, ko jo je navdušila njena srčna in predana učiteljica. Danes učiteljski poklic razume kot poslanstvo, način življenja in privilegij, da se lahko s svojo besedo dotakne mladih ljudi. Poučevanje slovenščine ji omogoča, da z dijaki skozi jezik in književnost odkriva vprašanja sveta, življenja, človeka, vrednot in smisla.
Njeno delo temelji na dobri zgodbi. Verjame, da so zgodbe povsod okoli nas in da lahko z njimi dijake navdušimo za katero koli šolsko snov. Zato pri pouku ustvarja mostove med vsakdanjimi in literarnimi zgodbami ter išče načine, kako dijake približati knjigam. Pri tem jih k branju nagovarja tudi individualno, saj se je prav oseben pristop po njenih izkušnjah izkazal za posebej učinkovitega.
Velik del svojega dela namenja bralni pismenosti. Poglobljeno in kakovostno branje razume kot temelj za kakovostno učenje, zato je svoj način dela poimenovala Bralno mreženje na Srednji zdravstveni šoli Ljubljana. Dijaki se povezujejo ob skupinskem delu, učitelji sodelujejo timsko in medpredmetno, različni razredi pa se srečujejo tudi v bralnem klubu. Branje tako ni omejeno le na ure slovenščine, ampak postaja vez med dijaki, učitelji in različnimi predmetnimi področji.
Posebno mesto v tem mreženju ima Knjižna infuzija, ki jo skupaj s kolegico Natašo Spindler pripravlja že enajst let. Vsako leto se šolska skupnost poveže ob delu priznanega slovenskega književnega ustvarjalca. Leta 2025 je bil njihov gost Vinko Möderndorfer. Dijaki in učitelji so se na srečanje pripravljali z branjem njegovih romanov in poezije, iskanjem citatov, okroglimi mizami, poslušanjem radijske igre ter pogovori, v projekt pa so vključili tudi starše.
Pri svojem delu veliko pozornosti namenja sodelovanju. Že približno desetletje organizira bralne klube, okrogle mize, medpredmetna sodelovanja in obiske ustvarjalcev ter tako k branju ne spodbuja le dijakov, ampak tudi zaposlene na šoli. Svoje pristope deli tudi zunaj šolskega okolja. Bralno mreženje je predstavila na Kulturnem bazarju 2024 v Cankarjevem domu, o svojem delu pa piše tudi strokovne članke.
S spremembami, ki jih v izobraževanje prinaša umetna inteligenca, se ne sooča s strahom. Verjame, da se vloga učitelja spreminja, vendar prav v pristnem stiku, živi zgodbi in strokovno podprti komunikaciji vidi nekaj, česar tehnologija ne more nadomestiti. Učitelj lahko s svojim osebnim pristopom dijaku pomaga razvijati bralno pismenost, kritično mišljenje in lastna stališča.
Največ ji pomenijo trenutki, ko vidi, da so njena pričakovanja in navdušenje pri dijakih pustili sled. Spominja se dijaka, ki se je boril z nezadostnimi in zadostnimi ocenami. Dajala mu je dodatne naloge in ga spodbujala, dokler ji ni nekoč dejal: »Veste, gospa, preveč pričakujete od mene.« Pozneje je izvedela, da je postal študent na izbrani fakulteti. Zanjo je prav to ena izmed nagrad učiteljskega poklica: spoznanje, da je dijak s seboj odnesel vsaj drobec učiteljevih pričakovanj.
Življenje učiteljice zanjo ni omejeno na čas pred tablo. O naslednji učni uri razmišlja v trgovini, na avtobusu jo spremljajo misli na dijaka, ki prestaja težko življenjsko preizkušnjo, med počitnicami pa izbira knjige, ki bi lahko nagovorile njene dijake. Po vseh letih ostaja prepričana v moč pristnega učiteljskega stika in dobre zgodbe. Kot pravi sama, učitelji pri svojem delu lovijo poseben »val« – trenutek, ko vedo, da je bila učna ura nekaj posebnega in da so se stkale nevidne vezi.
