Učiteljica 5. razreda Osnovne šole narodnega heroja Maksa Pečarja v ljubljanskih Črnučah o sebi pravi, da je učiteljica dveh Z-jev: zabavna, a zahtevna. Pri svojem delu v razredu vključuje gibanje, ples, gledališče, didaktične igre. Hkrati pa pomembno sooblikuje dogajanje na šoli. Z učiteljem glasbe sta pripravila muzikal, v katerem je sodelovalo 26 otrok od 5. do 9. razreda, vodi tudi gledališko skupino učiteljev Maksi_ce. Ne podpira lenobe, podpira pa prave počitnice.
Razred, pred dvema tednoma še 5. d, učiteljice Sare Ančnik Jemec na vprašanje, kakšna je njihova učiteljica, ni našel kritike. »Zelo, zelo, zelo je prijazna, podporna, zelo rada pomaga, pa še veliko več,« je začela Surya. Nejc je nadaljeval: »Meni je najboljša, ker če se kaj prepiramo, nam pomaga, da se dogovorimo. Je podporni steber, če dobimo kakšno slabo oceno. Pomaga nam, da jo popravimo.« Neža je spomnila: »Med poukom se veliko zabavamo, a se z zabavo učimo. Velikokrat nas pelje ven, ker razume, da imamo radi naravo in smo radi zunaj.«
Vid je že ob vstopu v razred povedal: »Vsako šolsko leto naredimo zaključek in smo ji pripravili presenečenje. Res je prijazna, pomaga nam pri pouku, svetuje, da pri testih v miru preberemo in počasi rešujemo.« Zarja pa je sklenila: »Vse, kar so rekli moji sošolci, je res. Jaz bi samo še dodala, da ima naša učiteljica več domišljije od katere koli druge učiteljice, ki sem jo do zdaj imela.« Potem so drug čez drugega čebljali: »Pa rada veliko ustvarja. Riše. Vesela je. Lepo poje.« Ker ni bilo konca pohval, smo jih vprašali, ali njihova učiteljica česa ne zna. »Ne! Vse zna!« Učiteljica se je zraven nasmehnila: »Tudi razjeziti se znam.« »Ja, saj, vse znate!« je vzkliknil nekdo iz razreda.
Brez plana B
O tem, kaj bo počela v razredu, neprestano razmišlja in povsod nabira storže, lepe kamne, ki bi se jih dalo poslikati … Od mladih nog je vedela, da bo učiteljica. »Ta cilj me je držal vse do konca. Nisem imela plana B.« Da v delu uživa, je videti na njenem obrazu, s katerega nasmeh ne izgine. Vse, kar počne, se ji zdi zelo naravno. »Ni mi treba posebej razmišljati, kaj bom naredila, da bom otroke pridobila na svojo stran, da me bodo poslušali, da bo moja beseda pomembna. To pride samo od sebe. Je pa vsak razred zgodba zase.« Nasmejana in polna energije še pove, da je v tej isti šoli tudi že od nekdaj in v različnih vlogah. Tu je bila kot učenka, mama in je še vedno učiteljica. In še vedno hodi v šolo. »Dokler bom hodila v šolo, bom učiteljica. Ko bom začela hoditi v službo, bom pa morala početi kaj drugega.«
Kot vse kaže, bo v šolo hodila še zelo dolgo. In v tem času se njenim učencem obeta še veliko gibanja, plesa, gledališča, umetnosti. Dolgo je sama plesala, natančneje jazz balet. »Že za svojo diplomsko nalogo sem imela ustvarjalni gib kot metodo poučevanja. To me ves čas spremlja. Želim, da otroci na različne načine spoznavajo snov, ker so med sabo različni. Eden rad posluša, drugi kaj prime, spet tretji rad kaj pogleda. Če celostno pristopimo, je za vsakega nekaj.«
Navdušila jo je impro igra, ki jo je odkrila pri učiteljici v Pionirskem domu. »Vse to sem srkala vase, kasneje pa sem šla na različna izobraževanja. Gledališče je varen prostor, kjer lahko pri improvizaciji otroci izražajo različna čustva in ni nič narobe. Hkrati pa vidijo reakcijo nekoga drugega, kar je izjemna vaja za resnično življenje. V gledališču se tudi marsikateri otrok, ki je sicer zelo zaprt, povsem odpre. In vidi, da to sploh ni tako slabo, da to lahko naredi tudi v resničnem življenju. Gledališče, umetnost na splošno je začimba v življenju. Brez tega ne bi mogla.«
S to začimbo precej hitro okuži tudi otroke. »Ko jih dobim, običajno rečejo, da je njihov najljubši predmet šport. Ko odhajajo iz mojega razreda, pa povedo, da je to glasba ali likovna umetnost. Všeč mi je, da jih lahko navdušim. Tudi na proslavah sem vesela, ko vidim, koliko je med nastopajočimi mojih nekdanjih učencev. Vem, da ne morem premikati gora, lahko pa otrokom eno leto držim lestev.«
Predstave
Z njeno podporo lahko pridejo zelo daleč. Tudi v muzikal. Letos sta ga pripravila z učiteljem glasbe Vidom Čadežem in vsak, ki je hotel sodelovati, je dobil svoje mesto. Eni so bili v zaodrju, drugi na odru, a vsi pomembni. Muzikal je bil velika uspešnica z več ponovitvami in polnim kulturnim domom. Že med epidemijo pa je zasnovala gledališko skupino, v kateri nastopajo učitelji. »Gledališča so bila takrat zaprta in smo se vprašali, kaj, če mi pripeljemo gledališče v šolo. Najprej smo se zbrale učiteljice razrednega pouka in naredile predstavo. Potem je to zaživelo in vedno več nas je bilo. Zdaj imamo predstavo Lini in Lazi Julie Donaldson, ki smo jo malo priredili in že nekajkrat nastopali. Sprva se je naša skupina imenovala Maksice, ker smo OŠ narodnega heroja Maksa Pečarja. Potem se nam je pridružil prvi ‘Maks’, zdaj imamo že dva, zato smo zdaj Maksi_ce.«
Pri vsem, kar počne, izhaja iz otrok. Pomagati poskuša vsem, zlasti tistim, ki ostajajo ob strani. Pripravlja jih na predmetno stopnjo, kjer bodo imeli več učiteljev. »Povem jim, da razrednika ali razredničarke mogoče ne bodo videli velikokrat. Zato morajo biti kot razred močni, da se lahko drug na drugega zanesejo.« Vesela je, da so na šoli za priseljence poskrbeli z dodatnim poukom slovenskega jezika. Ko tega še niso imeli, je zasnovala krožek Učimo se slovensko. »Na koncu smo šli vsi v slaščičarno in so morali v pravilni slovenščini naročiti sladoled. Ko jih tako vodiš, se lažje vklopijo, vidijo, da niso sami.«
Da otroci potrebujejo več možnosti za izražanje, je odkrila že pred leti ob ogledu filma Abeceda. »Tam je bila teza, da izobraževanje oži pogled. To se mi je zdelo grozno. Pa smo eno ropotarnico na stari šoli spremenili v ustvarjalnico, v slikarnico. Tudi stena je bila tam, po kateri so lahko risali. Skratka prostor, kamor lahko pridejo otroci ustvarjat, in to še zdaj živi. Vsakič ko otroci kaj potrebujejo, razmišljam, kako bi lahko v šoli kaj dodali, spremenili.«
Čas za umiritev
Sodeluje tudi v projektih Erasmus, tako da si je ogledala že marsikatero šolo v tujini. Opaža, da so težave, s katerimi se šole, učenci in učitelji srečujejo, zelo podobne. »Pomanjkanje motivacije pri starejših učencih. Nekateri ostajajo doma ali hodijo samo na ocenjevanja. Veliko je duševnih stisk. Kje so vzroki za to, ne vem. Dejstvo pa je, da se v svetu danes vse dogaja zelo hitro, vse prehiteva. Razvoj tehnologije je prehiter, ljudje se na to ne moremo dovolj hitro prilagajati. V enem življenju doživiš toliko sprememb! Današnjega sveta sploh ne moremo primerjati s svetom, ko smo bili mi otroci, zato otrokom ne moremo ničesar očitati. Otrok se danes vsako jutro odloča med 60 oblekami, vsak dan se sreča s poplavo informacij in težko je izluščiti, katera je prava.«
Tudi zato so pomembne počitnice. Te morajo biti prave počitnice, torej čas za počitek. Kljub temu to ni čas, da čisto zaspijo. »Naj se imajo lepo, se družijo s prijatelji, pozabijo na skrbi, da bodo šli sveži in spočiti v novo šolsko leto. Da preberejo kakšno dobro knjigo ali pogledajo kakšen dober film, je pa tudi priporočljivo.« Otrokom svetuje, naj izklopijo možgane, a to ne pomeni, da ne smejo razmišljati. Prav nasprotno. »Poleti je čas za vse tisto, za kar ga med šolskim letom zmanjka. Čas za vse talente. Če kaj raziskuješ, se tudi učiš. Ko na primer ob raziskovanju obale opaziš razliko med školjkami in polži.«
Špela Kuralt, Delo
Članek lahko preberete tudi v Delu.
