Biologija je življenjski predmet, s katerim se večina dijakov zadnjič sreča prav v srednji šoli, je pojasnila učiteljica s Srednje ekonomske šole in gimnazije Maribor. Snov zato povezuje z aktualnim dogajanjem, najraje z ekologijo. Z nasmeškom pove mladim, da se to morajo naučiti, da bodo, ko bodo pomembni direktorji, vedeli, zakaj morajo poskrbeti za čistilno napravo.
Ko učiteljica biologije Alenka Pokeržnik sprejme novopečene dijake, so še skoraj otroci. Biti učitelj tako ne pomeni le podajati znanje predmeta, ki ga poučuješ, je pojasnila učiteljica. »Pomembno je, da vsak učitelj tudi z zgledom poučuje, da spodbuja dijake, pri njih razvija odgovornost. Zelo pomembna se mi zdi tudi empatija. Srednješolski učitelji velikokrat rečemo, da spremljamo razvoj iz otroka v odraslega, in to je nagrada, ko na koncu vidiš odgovornega človeka.«
Izzivov danes ne manjka. Čeprav kar naprej poslušamo o tem, kako nemogoča je mladina, se dijaki skozi leta niso spremenili. »Spremenile so se okoliščine in danes je težko biti mlad. Vsa družbena omrežja in vse dogajanje na spletu. To morda naredi današnjo mladino drugačno. Sami po sebi pa so taki, kakršni so bili.« Prav zaradi vseh teh sprememb je tudi delo razrednika zelo zahtevno. »Lani nisem bila razredničarka in je res razlika v količini dela in stresa. Kot razrednik spremljaš vse drame. Svet je namreč danes drugačen. Včasih so nas pustili, da smo se sami soočili s problemi, danes pa nam je težko gledati otroka, ki ima kakršenkoli majhen problem. Tako da se velikokrat ne naučijo spoprijeti s težavami.«
V raju za biologe
Rada ima izzive, priložnosti, da stopi iz območja udobja. Ena od takih so programi Erasmus, pri katerih spremlja dijake v druge države ali se sama udeleži izobraževanj za učitelje. Med drugim je obiskala Reunion, za katerega pravi, da je raj za biologe. Lani je bila tam sama, spremljala je njihove učitelje, aprila letos se je vrnila z desetimi dijaki, ki so bili tam pri pouku, obiskali so tudi zavetišče za želve. »En teden smo bili na njihovi šoli, ki ima program gimnazije in tehnika optika. Sosednji otok je Madagaskar in vsako leto tja pošljejo očala. Najprej jih zberejo, pregledajo, popravijo in pošljejo. Pa smo si rekli, če že gremo, sodelujmo v humanitarni akciji. Po mariborskih optikah in domovih smo zbirali rabljena očala, okoli 300 smo jih zbrali. Oni so jih potem popravili in poslali na Madagaskar. Povedali so nam, da v pol ure očala izginejo.«
Zanimanja za Erasmus je zelo veliko, tako da vsako leto naredijo izbor, kdo bo odšel v tujino. »Morajo dobro delati, imeti lepe ocene, nič neopravičenih ur, angleščino morajo ustrezno znati. Gimnazijci odhajajo na izmenjave, naši ekonomski tehniki pa hodijo delat, saj lahko obvezno prakso opravijo v tujini. Prav med temi počitnicami bodo šli na Malto.« Vedno poskrbijo tudi za promocijo Slovenije in Štajerske. Na Reunion so denimo vzeli s sabo ne samo slovensko zastavo, ampak tudi bučno olje, bučnice in potico. Obisk z Reuniona so imeli že pred dvema letoma. Sredi marca. »Šli smo na Pohorje, prvič v življenju so videli sneg. Lepa izkušnja je bila, tudi drsat smo šli.«
Telefon poznajo, računalnika ne
Poleg Erasmusa je zelo aktivna v projektu Inovativna pedagogika. Gre za projekt, v katerem sodeluje 45 vzgojno-izobraževalnih institucij in pri katerem razvijajo digitalne kompetence učencev in dijakov. »Ko dijak zaključi šolo, mora imeti digitalne kompetence, ne glede na to, ali gre študirat ali delat, ker to pričakujejo zaposlovalci. V tem projektu te kompetence načrtno razvijamo. Ni malo tu, malo tam, ampak na začetku leta naredimo načrt, katero kompetenco bo kdo razvijal. Sama bom pri biologiji razvijala te in te kompetence, pri matematiki druge, pri slovenščini spet druge, tako da pokrijemo celoten spekter, da so na koncu šolanja digitalno kompetentni državljani.«
Morda kdo zamahne z roko, da tega danes res ni več treba početi, saj da mladi vse znajo, ampak učiteljica ugotavlja prav nasprotno. Res so zelo spretni s pametnimi telefoni, pri računalnikih pa se hitro ustavi. »Recimo, da moram napisati svoje ime. Nam se zdi normalno, da za veliko začetnico na tipkovnici držim tipko shift. Oni pa vklopijo caps lock, torej za velike tiskane črke. Potem ga takoj, ko napišejo začetnico, izklopijo. Zanje so te stvari nove. Tudi delo v oblaku. Zato imamo vsako leto prvi teden, ko pridejo otroci, teden dejavnosti. En dan je namenjen temu, da jih naučimo, kako se napiše elektronska pošta. Kaj je treba dati v zadevo, kaj pomeni kopija, skrita kopija. Kaj pomeni, če učitelj naroči, da je treba nekaj naložiti v oblak in poslati povezavo. To jih učimo, septembra vse ponovimo, najmanj trikrat pri treh predmetih.«
Nov izziv je seveda tudi umetna inteligenca. Učiteljica razlaga, da je prinesla velik obrat v poučevanju. »Ne moreš se delati, da je ni, kar pomeni, da moraš upoštevati, da ni več smiselno navodilo, naj napišejo seminarsko nalogo. Nalogo moraš narediti takšno, da upoštevaš, da bodo uporabili umetno inteligenco. Lahko daš navodilo, naj nalogo naredijo z uporabo umetne inteligence in da naj preverijo vse podatke, ki jih je dala. Da recimo preverijo v Britannici. Moramo se usmeriti v kritično mišljenje, da so kritični do virov.«
Ključno je navdušenje
Na ekonomski šoli imajo dijaki samo eno leto biologije, vendar učiteljica pravi, da ni nič manj pomembna. Pravzaprav je še bolj. »Na teh šolah smo zadnji, ki tem otrokom nekaj povemo o biologiji. V tistem enem letu se moraš potruditi biti čim bolj povezan s stroko in čim bolj življenjski.« Tudi to so upoštevali pri pripravi novih učnih načrtov, pri katerih je sodelovala. »Bila sem v skupini za srednje strokovno izobraževanje. To je množica programov in nekdo, ki je ekonomski tehnik, gotovo potrebuje drugačna znanja kot nekdo, ki je na srednji zdravstveni ali na biotehniški šoli. Iskali smo konsenz in naredili zelo izbiren učni načrt, da bo vsak učitelj lahko izbral cilje glede na srednješolski program.«
Njeni dijaki že zdaj poslušajo biologijo za življenje. »Želim si, da bi vedeli, da to, kar počnemo, vpliva na okolje in da lahko nekaj naredimo. Da bodo znali poskrbeti za zdravje in zakaj je treba narediti določene stvari.« Najraje uči o ekologiji. »To se mi pri tehnikih zdi izredno pomembno, da razumejo, zakaj se določene stvari v naravi dogajajo. Pa jim rečem: ‘Nekega dne boste direktorji in boste vi tisti, ki boste dali denar za čistilno napravo ali ne. Morate vedeti, zakaj.’«
Dijaki jo navdušujejo z vprašanji, velikokrat v razredu debatirajo, na zadnje, denimo, ali bi bilo treba krvodajalstvo plačati in kaj bi to prineslo. Vse to so zanjo izzivi, ki jih je treba sprejeti z veseljem. Tako ne preseneča, da ima na obrazu ves čas nasmešek. Ker je navdušena nad vsem. »Če se spomniš svojega najljubšega učitelja, je bil to po navadi tisti, ki je imel rad svoj predmet. Mislim, da je pogoj, da to, kar delaš, delaš s srcem. Da znaš navdušiti dijake.« Najbolj pač uči zgled, zato ima rada projekte, za katere imajo učitelji veliko podporo vodstva šole. »Je nekaj dodatnega dela za učitelje, ampak od vsakega nekaj dobiš in se z vsakim nekaj naučiš. Učitelji se ne smemo prenehati učiti. Moramo napredovati in biti v stiku z novostmi.«
Špela Kuralt, Delo
Članek lahko preberete tudi v Delu.
