Za Matjaža Predaniča, profesorja glasbe na Srednji vzgojiteljski šoli, gimnaziji in umetniški gimnaziji Ljubljana, je biti učitelj mnogo več kot poklic. Je odgovornost do družbe in zaveza k ustvarjanju lepše prihodnosti. V učilnici in izven nje gradi okolje, kjer dijaki postajajo odgovorni, sposobni in ustvarjalni ljudje, pripravljeni soustvarjati boljši svet.
“Biti učitelj pomeni voditi dijake, da postanejo dobri in sposobni ljudje, a hkrati ostati odprt in pripravljen učiti se tudi od njih,” pravi. V njegovem razredu ni prostora za pasivnost. Delo poteka samostojno, v parih ali skupinah, dijaki pa se pogosto preizkusijo tudi v vlogi učitelja ali vodje. Na ta način spoznavajo, kako je voditi in biti voden, se učijo prevzemanja odgovornosti in dela izven cone udobja.
Njegov način dela temelji na sodelovanju, spoštovanju in poštenosti. Že na začetku vsakega leta jasno postavi pravila in pričakovanja, saj verjame, da so “fer” odnosi temelj zaupanja. Pouk prepleta s humorjem in sproščenostjo, ker, kot pravi, s kančkom smeha in dobre volje je vsako učenje prijetnejše.
Posebno mesto v njegovem poučevanju ima ustvarjalnost. V okviru delavnice Zvok in glasba dijake vodi skozi proces nastajanja glasbene skladbe, od ideje, ritma in harmonije do končnega posnetka. S tem jih spodbuja, da razvijajo timsko delo, glasbeni izraz in potrpežljivost. “Učitelji redko posegajo po ustvarjalnosti, ker je nepredvidljiva in jih sili iz cone udobja,” pove iskreno. “A prav tam se začne prava rast, tako učitelja kot dijaka.”
Njegovo delo presega okvir šolskih ur. Kot mentor dijakov, vodja glasbenega studia in organizator številnih šolskih projektov povezuje glasbo, film in gledališče. Od koncerta ZIGET do snemanja videospotov, od šolskih produkcij do vsakoletnega glasbenega albuma, povsod pušča sled svojega pedagoškega in umetniškega pristopa. V središče vedno postavlja dijake, njihove ideje, napredek in navdušenje.
Med številnimi spomini iz učilnice posebej izstopa trenutek, ko so dijaki med njegovo odsotnostjo sami prevzeli vajeti in začeli vaditi brez njegove pomoči. Takrat je vedel, da je dosegel največ, kar lahko učitelj doseže, da so dijaki postali samostojni in odgovorni.
Za Matjaža Predaniča je življenje učitelja kot namizni tenis med organiziranostjo in improvizacijo, nenehno iskanje ravnovesja med načrtovanjem in spontanostjo. To je poklic, ki zahteva veliko, a vrača še več v obliki ustvarjalnosti, rasti in občutka, da njegovo delo resnično pušča sled.
