Erika Božič je profesorica slovenščine na Gimnaziji Moste z več kot dvema desetletjema izkušenj v učilnici. V razred je vstopila zelo zgodaj, še pred diplomo, in ostala, ker jo ta poklic resnično izpolnjuje. “Vse se začne in konča z odnosom,” pove preprosto. Biti učiteljica je zanjo način življenja: poklic brez klasičnega urnika, v katerem veliko daješ, a pogosto še več prejmeš.
V središču njenega dela je odnos. Prvo uro vedno postavi jasen, spoštljiv in zaupen okvir sodelovanja, pri čemer je sama zgled dogovorov, spoštljive komunikacije in mirne doslednosti. Prijaznost ni popustljivost; je način, kako odpre vrata kabineta in ušesa za vprašanja, dvome ali pogovor o življenju. Humor ji pomaga ohranjati delovno, a sproščeno vzdušje.
Po metodi dela je “tradicionalna z modernim pridihom”: organizirana in sistematična, da dijaki vedno vedo, kaj delajo in zakaj. Slovenščino gradi na besedilih, branju, pogovorih, primerjavah in aktualizaciji, pogosto z medpredmetnimi povezavami (zgodovina, likovna umetnost). Digitalna orodja uporablja premišljeno kot oporo jeziku: Slovenščina na dlani, Vejice 1.0, spletne učilnice, jezikovne korpuse. O umetni inteligenci se z dijaki pogovarjajo kritično; kdaj vprašajo ChatGPT, skupaj ovrednotijo odgovore in iz tega naredijo učno izkušnjo.
Njene dobre prakse izhajajo iz konkretnih izkušenj in dijakom približujejo literaturo skozi življenje. Pred Proustom prinese magdalenice in odpre temo nehotenega spomina; ob Kosovelu ustvarjajo konse iz časopisov; po Dogodku v mestu Gogi nastane razredni časopis Gogapis; pri Prišlekih rišejo literarne zemljevide; včasih uprizorijo odlomek, pišejo ljubezenska pisma v slogu Wertherja ali rišejo croquise. S tem literatura ne ostane v knjigi, temveč postane izkustvo.
Znanje gradi spiralno in vztrajno, zato se temeljne vsebine vračajo in utrjujejo. Rezultati so merljivi: dijaki na maturi načeloma dosegajo enako ali višjo oceno kot med letom; redno nastopajo na Cankarjevem tekmovanju, letos tudi na Vodnikovem, kjer sta dva dijaka napredovala na državno raven. Več kot 15 let je zunanja ocenjevalka mature, kar ji omogoča, da dijake odlično pripravi na zahteve zaključka.
Poseben del njenega dela je razredništvo. Vztrajno gradi povezanost, ki traja tudi po maturi: nekdanji razred se vsako leto sreča v središču mesta. Skoraj 10 let je vodila dijaško skupnost in z dijaki organizirala dobrodelne akcije v sodelovanju z ZPM Moste Polje. Kot mentorica študentom slovenistike predaja naprej, kar sama živi: odgovornost, odnos, zgled.
Erika se zaveda realnih izzivov sodobne šole: nihanje motivacije, distrakcije telefonov, pritiske vsakdana. Odgovarja z jasnim sistemom, vztrajnostjo in spoštovanjem. Verjame v jezik kot prvo ogledalo človeka in mladim pomaga postajati dobri bralci, spretni pisci in kritični misleci. “Ko otrokom potrkaš na srce, se jim glava odpre,” so ji rekli nekoč. Danes to živi tako, da vsak esej prebere in popravi, vsako uro načrtuje in vsakega dijaka vzame resno.
Nagrad ne zbira in pozornosti ne išče. Največje priznanje so ji dijaki, ki se vračajo po nasvet, po lekturo, s pozdravi, fotografijami z izmenjav in zgodbami o novih poteh. To je zanjo prava nagrada. In razlog, da ostaja tam, kjer je doma: v učilnici.
