Učiteljica praktičnega pouka slaščičarstva na Srednji poklicni in strokovni šoli Šolskega centra Šentjur je učiteljica s srcem in dušo. Z dijakinjami in dijaki ima pristen stik, morda tudi zato, ker pri praktičnem pouku ne sedijo v klopeh, ampak skupaj delajo. Vmes je priložnost za pogovore o vsem, kar mlade ali teži ali navdušuje. Tudi zato pravi, da mladih ne poučuje za poklic, ampak za življenje.
Elizabeta Selić – ker je nepričakovano morala na bolniški dopust, smo jo obiskali na domu pri Podčetrtku – je hodeča reklama za vseživljenjsko učenje. Poklicno pot je začela v proizvodnji v Klasju in Jurmesu ter se vsak dan vozila domov mimo šentjurske srednje šole. Imela je prijateljico, ki je tam delala. »Mislila sem si, joj, kako je srečna, da je lahko tam. Ampak veste, če si človek nekaj res globoko želi, se to uresniči.« Kmalu so v šoli iskali učitelja praktičnega pouka slaščičarstva. Šla je na razgovor, in ko se je peljala domov, so jo že med potjo obvestili, da je dobila službo. »Od takrat, ko sem prestopila vrata te ustanove, se mi je življenje spremenilo ne za 100, ampak za 200 odstotkov!«
A to ni bila le služba, za katero se je nato ob delu dodatno izobraževala, da ima vse potrebne in zahtevane kvalifikacije. Svoj poklic res živi kot poklicanost, poslanstvo. »Poslanstvo je prava beseda, ampak je tako veličastna, da je skoraj ne upam izgovoriti.« Zato pa natančno to izpričujejo njena dejanja v šoli in tudi doma.
Drugačne sladice
Učiteljica je že 27 let. Od časov, ko se je sama učila slaščičarske umetnosti, se je veliko spremenilo, a ko je prvič stopila pred dijakinje in dijake, se je najprej spomnila svoje učiteljice. »Ona je vame vcepila ljubezen do učiteljskega poklica. Da ga imam res rada iz srca. To je bila gospa Darinka Gostenčnik. Tako živo nam je pripovedovala o izdelkih, o linijah čokolade, da sem začutila okus izdelka, ko sem jo poslušala. Po njej sem se zgledovala, ko sem iz proizvodnje stopila v razred, kjer je bilo 30 dijakov. Kako jim podajati snov? Njo sem imela v mislih in je šlo.«
A je bilo vendarle težko, priznava. »Vse si moral sam preštudirati, preizkusiti vse recepte, se sam spomniti kaj novega, inovativnega. Danes veliko najdemo na spletu in družbenih omrežjih. Dijakov sicer kaj posebno k temu ne spodbujam, jim pa vseeno svetujem, naj raziskujejo. Morda bodo dobili idejo in potem dodali kaj svojega. Danes ni več tako, da boš delal eno in isto. Strankam je treba zagotoviti tisto, kar si želijo. In ljudje smo si zelo različni. Včasih je bilo le nekaj metod, recimo brizganje in risanje, danes je pa metod ogromno, prav toliko materialov. Tudi otroci ustvarjajo res lepe izdelke.«
Ocenjevanje napredka
Spremenile pa se niso le slaščice, ampak tudi medsebojni odnosi. Čeprav ima neizmerno rada svoj poklic, posebej poudari, da so včasih starši zelo naporni. »Takih primerov je sicer zelo malo. Treh se spomnim, ki so me res globoko v dušo prizadeli, da sem potrebovala kar nekaj časa, da sem se pobrala. Včasih je eden dovolj, da začneš dvomiti vase. Čeprav se pri vsakem ocenjevanju večkrat tudi sama vprašam, ali bo ocena pravična. Velikokrat otroke vprašam, s koliko bi se sami ocenili, in cenim samokritičnost.«
Čeprav izdelujejo slaščice, ocenjevanje ni odvisno od njenih brbončic. To ne bi bilo pravično, razlaga, ker je otroku lahko neki drugi okus bolj všeč. Mimogrede, pravi, da je njena najljubša sladica rolada Pavlova. »Predvsem gledam na estetiko in po merilih, ki smo jih pri določeni snovi obravnavali. Upoštevam inovativnost, ali je otrok dodal kaj svojega, pa tudi njihove sposobnosti. Če vem, da otrok nima takih finomotoričnih sposobnosti, a je v izdelek vložil nepopisno veliko truda, mi ni težko dati dobre, višje ocene. Vse to tudi drugim razložim in razumejo.«
Na šoli imajo tudi dijake, ki so morda osnovno šolo komaj izdelali, nato pa se jim uspeh popravi. Priznava, da so pri splošnih predmetih še lahko težave, ampak pri praktičnih predmetih, kakršen je njen, zacvetijo. »Večkrat jih pohvalim, jih spodbujam. Kar žarim, ko jim uspe. Takrat marsikomu rečem, da bi ga kar objela, ker je tako lepo naredil oziroma naredila. Večinoma so dekleta, fantov skoraj nimamo. Ampak uspeh dijakinj in dijakov mi res polepša dan. Ker to pomeni, da nisem bila le uspešna pri poučevanju, temveč da sem jih tudi motivirala, da so se odločili, da se bodo potrudili. In povem vam, da se 99 odstotkov otrok trudi.«
Devet rejencev
Za razredništvo pravi, da je ključno, da so odnosi pristni. Z vsakim razredom ima na družbenem omrežju skupino, kjer si pišejo stvari, povezane z razredom. Priznava, da je morda lažje tudi zato, ker poučuje prakso. »Tu se dijaki ves čas gibajo in se lahko o vsem pogovarjamo. O zaljubljenosti, kdaj, kje, kdo, s kom. Drugačen odnos imamo. Na snov gledamo bolj življenjsko. Ne samo na to, kar se moramo naučiti. Zato to ni šola za poklic, ampak za življenje. Pogosto pridejo k nam nesamozavestni otroci, tudi neurejeni. Taki kar uklonijo glavo. To opazim, ker sem bila sama v otroštvu taka. Te otroke poskušam dvigniti. To mi pomeni več, kot da gre s samimi peticami iz šole.«
Otroke je dvigala tudi dobesedno. Dolga leta je bila namreč rejnica. Prvo deklico je sprejela, ko je njena hči edinka povedala, da mora njena prijateljica od doma. Pa je prišla k njima. »Več, kot sem ji kdaj dala, je ona dala meni in zrasla je v krasno, izobraženo žensko. Super smo se imele in kmalu je za njo prišla še njena sestra.« Nekoč pa v šoli neko dekle ni več hotelo domov. Učiteljica se spominja, da je sedela pri ravnatelju v pisarni, kjer jo je dekle vprašalo, ali lahko gre kar z njo domov. Poklicali so mamo, saj se je morala strinjati. »To je bil zame najbolj pretresljiv trenutek. Čeprav je šlo sprva samo za en teden, ji je mama rekla samo: ‘Ti kar pojdi, samo vrni penkalo, ker sem ga kupila tvoji sestri in si ga ti vzela.’ Po poti sem poklicala moža, naj sobo pripravi, ker pride z mano dijakinja.« Nato z nasmeškom doda: »Hči je po vasi muce pobirala in vse domov znosila, jaz pa otroke. Mojo odločitev so doma sprejeli in res nam je šlo lepo skupaj.« Ko je prišla k hiši prva rejenka, je njena hči predlagala, da je ne bi več klicala mama. »Rekla je, da bi me klicala Mima, ker bi me tako lahko vsi klicali in ni želela, da se s prijateljico razlikujeta, ko sta skupaj zunaj. Ostala sem Mima in sem danes tudi babica Mima. Še podpišem se kdaj tako.«
Skupno je imela devet rejencev, največ jih je bilo naenkrat šest v hiši. Z vsemi ohranja lepe odnose. »Večji del sem kuhala za dvanajst oseb, ker so dekleta potem imela tudi že fante. Vsako nedeljo smo naredili seznam, kaj naj skuham in kaj bo kdo drug skuhal. Pa smo šli po vrsti. Imeli pa smo tudi škatlo, v katero so anonimno zapisali, kaj koga pri drugem moti. Po kosilu smo odprli škatlo, prebrali anonimne zapise in se pogovorili.« Na vprašanje, ali ji je tako velika družina pomagala tudi pri delu v šoli, izstreli: »Absolutno. To je vse povezano. In vse to je način življenja.«
Kar Elizabeta Selić govori, tudi živi. Pri učiteljskem poklicu se ji zdi najbolj pomembno, da ne bi naredila krivice in otroka prizadela. »V prvi vrsti pa je treba otroke slišati in videti. Biti pristen. Bolj ko si uraden, težje je. Videti je treba človeka.«
Špela Kuralt, Delo
Članek lahko preberete tudi v Delu.
