Za Alenko Zadravec, profesorico razrednega pouka na OŠ Kungota, podružnični šoli Spodnja Kungota, je učiteljski poklic veliko več kot posredovanje znanja. Je poslanstvo, ki prinaša odgovornost, pa tudi priložnost, da v otrocih prepoznava njihove potenciale, spodbuja radovednost in jim pomaga razvijati sposobnosti, ki jih bodo potrebovali v življenju. Svoj razred razume kot delavnico, v kateri učenci niso zgolj poslušalci, temveč aktivni sodelavci pri ustvarjanju znanja, razvijanju spretnosti in oblikovanju medsebojnih odnosov.
Vsak šolski dan se začne s kratkim jutranjim sestankom. Skupaj z učenci načrtujejo dejavnosti, določijo cilje in se pogovorijo o pričakovanjih. Ob koncu pouka preverijo, kaj jim je uspelo doseči, si čestitajo za uspehe in razrešijo morebitne nesporazume. Tako se otroci že zgodaj učijo prevzemati odgovornost, sodelovati in razmišljati o lastnem napredku. Alenka verjame, da je pomembno ustvariti okolje, v katerem ima vsak učenec priložnost izraziti svoje mnenje, predlagati rešitve in prispevati k skupnemu uspehu.
Posebno pozornost namenja razvijanju razmišljanja. Pod vodstvom mag. Nastje Mulej je opravila izobraževanje za poučevanje razmišljanja po metodi šestih klobukov dr. Edwarda de Bona in ga zaključila kot del prve generacije učiteljev v Sloveniji. Pridobljeno znanje vključuje v pouk, na šoli pa v okviru razširjenega programa vodi tudi skupino mladih razmišljevalcev. Prepričana je, da razmišljanje ni zgolj prirojena sposobnost, temveč veščina, ki jo lahko razvijamo. Učence zato spodbuja k aktivnemu poslušanju, sodelovanju, raziskovanju različnih pogledov in iskanju rešitev, tudi kadar se te na prvi pogled zdijo nenavadne.
Pomemben del njenega dela je tudi spreminjanje odnosa do ocen. Ker se njeni učenci prvič srečajo s številčnim ocenjevanjem, jih želi naučiti, da ocena ni dokončna sodba o njihovih sposobnostih, temveč pokazatelj trenutnega znanja, ki ga lahko nadgradijo. Posebej jo razveseli, ko učenec namesto števila doseženih točk začne razmišljati o tem, kaj se je naučil in kako mu je uspelo napredovati. Želi si, da bi otroci postopoma razvili notranjo motivacijo in razumeli, da se učijo predvsem za življenje, ne zgolj za dobre ocene.
Da takšen pristop prinaša rezultate, jo je nekoč prepričal prav poseben dogodek. Med popravljanjem nalog se je tako zatopila v delo, da ni slišala učencev, ki so se vrnili z rekreativnega odmora. Ko je z zamudo vstopila v razred, je presenečena ugotovila, da pouk že poteka. Učenci so samostojno sodelovali, organizirali delo in poskrbeli celo za sošolca, ki sta sprva želela motiti dejavnosti. Alenka je lahko preostanek ure spremljala kot opazovalka. Takšni trenutki so zanjo dragocena potrditev, da lahko otroci ob zaupanju, vztrajnosti in ustrezni podpori postanejo samostojni ustvarjalci svojega učenja.
Pomembno mesto v njenem pedagoškem delu je dolga leta zavzemal tudi izrazni ples. Skozi gibanje je učencem omogočala raziskovanje domišljije, čustev in ustvarjalnosti ter jih spodbujala, da svoje ideje izrazijo na drugačen način. Posebej ji je ostala v spominu koreografija Zrcalimo oblike telesa, s katero so se osnovnošolci udeležili medobčinskega in nato še državnega srečanja, kjer so nastopili ob plesnih šolah. Njihova izvirnost in ustvarjalnost sta navdušili občinstvo in selektorico, učenci pa so ob tem pridobili dragocene izkušnje sodelovanja, vztrajnosti in javnega nastopanja.
Alenka se zaveda, da se otroci razlikujejo po sposobnostih, interesih, potrebah in družinskem okolju. Zato nenehno išče nove pristope, s katerimi bi vsakemu omogočila napredek po njemu ustrezni poti. Pri pouku uporablja tudi humor in nepričakovane izzive, s katerimi k sodelovanju pritegne bolj zadržane učence. Velik pomen pripisuje tudi sodelovanju s starši, saj verjame, da lahko otrok največ pridobi, kadar učitelj, družina in učenec delujejo povezano. Ob tem ne pozablja na čustveni razvoj otrok, njihovo sposobnost soočanja z neuspehi ter pomen spoštljivih in iskrenih odnosov.
V razred vsak dan vstopa z zavedanjem, da so ji otroci zaupani le za del njihove življenjske poti, a lahko prav ta čas pomembno vpliva na njihovo prihodnost. Največje priznanje zanjo niso zgolj učni dosežki, temveč trenutki, ko pri otrocih opazi več samostojnosti, poguma, radovednosti in zaupanja vase. Želi si, da bi odrasli v ljudi, ki znajo razmišljati s svojo glavo, sodelovati z drugimi in pogumno sprejemati odločitve. Predvsem pa upa, da bo v njihovem življenju pustila pozitivno sled.
