Nives Počkar, direktorica Šolskega centra Ljubljana in predsednica Zveze srednjih šol in dijaških domov Slovenije, verjame, da šola ni zgolj prostor za pridobivanje znanja, temveč okolje, kjer se oblikujejo posamezniki, odnosi in vrednote. Svojo vlogo vodje dojema kot poslanstvo, pri čemer daje prednost ustvarjanju spodbudnega okolja za dijake in učitelje.
Kot edinstveno prednost slovenskega srednješolskega sistema izpostavi fleksibilnost prehajanja med različnimi izobraževalnimi potmi, ki dijakom omogoča, da lažje sledijo svojim kariernim ciljem: »V Sloveniji lahko posameznik začne z nižjim poklicnim izobraževanjem in nadaljuje do univerzitetne izobrazbe. Sistem omogoča, da nobena pot ni zaprta,« pove.
Po njenem mnenju učitelji niso več zgolj prenašalci znanja, temveč je pomembno, da selekcionirajo informacije in jih posredujejo na zanimiv, interaktiven način. Pri tem poudarja pomen kakovostne didaktike: »Ni količina informacij tista, ki šteje, temveč način, kako jih posredujemo.«
Ko govori o izjemnih učiteljih, izpostavi srčnost kot ključno vrlino: »Znanje je lažje osvojiti kot mehke veščine, ki so v digitalni dobi, ko ljudje postajamo vse bolj odtujeni, še toliko bolj pomembne. Učitelj mora biti dosleden, pošten, strokoven, empatičen in vešč komunikacije – tako verbalne kot neverbalne. Nasmejanost, pristen odnos do učencev in pripravljenost na izzive so temelj odličnega učiteljevanja.«
Kot vodja na področju izobraževanja se zavzema za vseživljenjsko učenje učiteljev, krepitev dialoga med ravnatelji in državo ter oblikovanje vključujočega šolskega okolja. Dodaja: »Če se vprašamo, ali je bolj pomemben visok IQ ali spodbudno učno okolje, vsi vemo, da je odgovor okolje.«
Pri delu ravnatelja poudarja pomen človeškosti: »Pomembno je, da imaš ljudi rad. Transparentnost, poštenost in enakovreden odnos do vseh zaposlenih so ključne vrednote, ki jih moraš kot ravnatelj živeti.«
Njena vizija idealne šole temelji na individualnem pristopu: »Učni cilji bi morali biti prilagojeni posameznemu dijaku. S pomočjo testov poklicnih interesov in drugih orodij bi oblikovali portfelj učnih želja vsakega dijaka in gradili kurikulum na njegovih močnih področjih.« Prav tako podpira uvedbo ocenjevanja učiteljev s strani dijakov, vendar meni, da mora biti to zastavljeno premišljeno in ustrezno.
Svoje sporočilo tistim, ki razmišljajo o ravnateljskem poklicu, zaključi z jasnimi besedami: »Ravnatelj ni zgolj administrator. To delo zahteva osebo, ki ima rada ljudi, je pozitivna in iskrena ter ne gleda na uro. Le tako lahko prispeva k boljšemu šolskemu okolju.«
