Prav tisti učitelji, ki s ponosom opravljajo svoj poklic in ga čutijo kot poslanstvo ter mlado generacijo učijo vrednot, s katerimi bo v prihodnosti vodila našo družbo, si zaslužijo ugled in vse spoštovanja. Učiteljski poklic tako pred 100 leti kot tudi danes ni dovolj spoštovan, kar iz prve roke uvodoma izpostavi tudi učiteljica Karmen Zupanc iz Osnovne šole Polzela, ki svoje učence uči s srcem in zgledom.. »V osnovni šoli mi je učiteljica slovenščine rekla, naj se odločim za karkoli, le učiteljica naj ne bom. Hvala bogu, da je takrat nisem poslušala,« opisuje učiteljica Karmen s kančkom razočaranja nad odzivi učiteljev, a hkrati ponosom, da je sledila svojemu srcu.
Karmen svoje delo z vso zavzetostjo in trudom opravlja že 15 let, a nekoliko šaljivo pove, da je v resnici učiteljica že od malih nog. »Kot deklica sem učila svoje plišaste igračke, vrata v dnevni sobi so bila vselej bela od krede, saj sem jih uporabljala za tablo.« Ob začetku svoje karierne poti učiteljskega poklica je učila le šest let mlajše gimnazijce in pa tujce na Andragoškem zavodu v Mariboru. Preden je prišla na OŠ Polzela, kjer uči še danes, pa je poučevala v oddelku podaljšanega bivanja učence od prvega do četrtega razreda. To je bilo obdobje, ko je Karmen ob stiku z otroki prvič poskočilo srce.
Pri delu z učenci jo spremljata dve besedi: spoštovanje in zaupanje.
Spoštovanje v smislu, da drug drugemu zmoremo povedati vse, kar nas moti.
Da znamo pohvaliti.
Da znamo spodbujati.
»In če zmoremo vse to, pomeni, da si znamo in zmoremo zaupati,« pove učiteljica.
In za kaj se učiteljica najbolj zavzema? Za zdrave medsebojne odnose. »Če svoje učence naučim, da so odkriti do mene in drug do drugega, sem jih naučila življenjsko pomembne veščine. Poslušam jih. Pomagam jim, da na neko težavo pogledajo še s kakšnega drugega zornega kota. Pomagam jim, da slišijo drug drugega in da zmorejo sprejemati različne poglede, različna mnenja. Pomagam jim razumeti, da brezizhodnih situacij ni. Vselej je še kakšna pot, možnost.«
V svoje poučevanje vedno znova vpeljuje inovativne metode in nove učne prakse z željo, da bi se približala učencem in jim snov razložila na čim bolj preprost način. Karmen premi govor razlaga tako, da se učenci spremenijo v žabice, ločila izražajo s svojimi telesi, literarno delo obravnavajo ob pravkar skuhanem čaju. Prav slovenščina ji ponuja vsebine, ob katerih se lahko v učilnici dotaknejo vsakdanjih tem, kot so vojne, življenje, ljubezenski odnosi itd. »Tem nikoli ne zmanjka, tako kot učencem ne zmanjka idej,« pove.
