Andrej Kočar je že v času študija na Fakulteti za računalništvo in informatiko vedel, kaj je njegovo poslanstvo – učence navduševati nad tehnologijo. Čeprav so ga profesorji na fakulteti želeli usmeriti na drugačno pot, je Andrej Kočar vztrajno sledil svoji želji.
Andrej na OŠ Stranje poučuje računalništvo in robotiko ter izvaja razne interesne dejavnosti (digitalne male železnice, radioamaterstvo), poleg tega pa se vztrajno zavzema za uvedbo obveznega predmeta računalništvo in informatika v šole in za pouk tehnike in tehnologije v deveti razred. Pri svojem delu je predan in strokoven – pravi učitelj, ki v polni meri uteleša svoj poklic. »Žena mi včasih reče, ko pripravljam kakšno novost in sem po prototipni izvedbi popolnoma navdušen tudi sam, da sem kot ‘en velik otrok’. Seveda to smatram kot kompliment. In dokler bo ta navdušenost v meni plamtela, da jo lahko netim in delim naprej, bom vztrajal v šolstvu.«
Ob Andrejevi zavzetosti, da bi učencem podal kar največ življenjsko uporabnih znanj, učenci na OŠ Stranje že od 6. razreda dalje pridobivajo znanje o delu tiskanega vezja, spajkanju in izdelavi elektronike. Učenci pri pouku naredijo izdelek in ga tudi odnesejo domov. »Nadalje se spoznajo z 2D risanjem, skonstruirajo izdelek in ga razrežejo z našim šolskim CNC laserskem rezalniku. Ravno tako se preizkusijo v 3D modeliranju in natisnjeni 3D izdelek nato tudi odnesejo domov.« Poleg tega pa učitelj računalništva izvaja dve interesni dejavnosti, in sicer tehnični krožek ter radioamaterstvo. »Pri tehničnem krožku se ukvarjamo z gradnjo modulne železnice, ki jo krmilimo digitalno. Tu pa povezujemo zelo različna strokovna področja, od modeliranja, lesarstva, strojništva, elektronike in računalništva. Take pojavne oblike so pravzaprav edini primer dobre prakse, kako je te vsebine moč vplesti v učni program.«
Njegov moto je: »Bodimo ljudje, vse ostalo je stvar dogovora.« Ta moto Andrej živi in mu je zvest tudi v razmerju do svojih učencev. Zelo rad se spominja lepih zgodb iz učilnic, predvsem pa mu je v spominu ostala zgodba izpred dobrega desetletja nazaj. »K meni v računalniško učilnico je vstopil fantič iz četrtega razreda, ki je nedavno izgubil očeta. Takrat še nisem imel kabineta, zato sem praktične priprave in popravila računalnikov, ki sem jih potreboval za pouk, opravljal kar v računalniški učilnici. Otožni fantič je plaho in zelo vljudno vprašal – tega vprašanja ne bom nikoli pozabil – če lahko samo gleda, kaj ustvarjam, da me ne bo nič motil. Odreagiral sem najbolje, kakor sem pač znal. Povabil sem ga zraven in ga prosil, naj mi pomaga. Sčasoma je to predajanje znanja preraslo v neko sodelovalno obliko. Fanta sem naučil vse, kar se je bil pripravljen naučiti. Usposobil sem ga, da je samostojno postavil šolsko ozvočenje in suvereno izpeljal tehnično izvedbo vsake prireditve, dokler je bil v osnovni šoli. Ker je bil tudi glasbeni talent, sva parkrat nastopila skupaj in zraven povabila še druge učence v šolskem ansamblu. Posledično je na njegovo življenjsko in karierno pot ključno vplivalo moje delovanje. Popolnoma pa me je razorožil, ko se mi je po maturi z veliko mero spoštovanja in hvaležnosti prišel zahvalit za vse, kar sem naredil zanj v tistih težkih trenutkih in v vseh letih. Kljub temu da je danes odrasel, imava še vedno občasne stike. Iz tega sem se veliko naučil in tega ne bom nikoli, resnično nikoli pozabil: kako zelo odgovorno je lahko naše delo. Za to pa je vredno biti učitelj.«
