Učiteljica slovenščine, ki je že dvajset let v oddelku podaljšanega bivanja na ljubljanski Osnovni šoli Ledina, je ena tistih, ki bi si jih za svoje otroke želel vsak. Otroke vidi, posluša in predvsem čuti. V podaljšanem bivanju jim želi dati vse tisto, za kar pri pouku ni časa, doma pa velikokrat ne možnosti. Pri njej spoznajo vse mogoče rock legende, navdušeno berejo, v razredu pa ji družbo ves čas delata tudi gospa Slovnica in gospod Pravopisko. Slovenščino pa uči najmlajše učence iz drugih držav.
Učiteljica Tatjana Užnik, ki jo vsi kličejo učiteljica Taja in tako se podpisuje tudi sama, je učiteljica, ki vzgaja. Učenci jo sicer najprej povezujejo s kosilom. Ko se pojavi v razredu, namreč vedo, da je čas, da gredo jest. Vzgoja se takoj začne. »Pred dvema letoma sem prvič opazila, da otroci v drugem razredu ne znajo več uporabljati pribora. Takoj sem vedela, v čem je problem. Dostava hrane. Starše sem opozorila, naj otroka vendarle naučijo uporabljati pribor, da ne jedo solate in mesa z rokami. Letos je pa kar v redu.«
Morda se v oddelku podaljšanega bivanja, OŠ Ledina še nima novega razširjenega programa, najbolj opazijo tiste povsem življenjske situacije. Učiteljica razlaga, da se je v dvajsetih letih veliko spremenilo. »Starši si mogoče ne vzamejo toliko časa za svojega otroka. Moraš si vzeti čas, da mu pripraviš hrano, da ga naučiš rezati meso. Preseneča me, da se velikokrat nič ne spremeni, ko učitelji kaj naročimo v dobro otroka. Recimo, naj si uredi potrebščine. Otrok je samo otrok in potrebuje vodstvo staršev. Je pa življenje res hitrejše. Včasih je popoldansko delo bolj mirno potekalo. Zdaj pa otroka potegnejo od popoldanske malice, ko smo vsi umirjeni, ker imajo avto parkiran in se mudi.«
Zarečeni kruh
V podaljšanem bivanju sprva ni hotela delati. Na zavodu za zaposlovanje je prosila, naj jo kot profesorico slovenščine pošljejo kamor koli, samo ne v podaljšano bivanje. Pa je pristala prav tam. »To je zarečeni kruh, ki ga še zdaj z največjim užitkom jem.« Učni načrt ni zacementiran, otrokom lahko daje širino. »Stvari, ki jih ne dobijo doma, drug pogled na svet. Vedno pa izhajam iz tega, da učim tako, kot bi želela, da bi učitelji učili moje otroke, če bi jih imela.«
Očitno jo učenci vidijo kot mamo, saj se kdaj tudi zmotijo in jo pokličejo – mami. Tudi oči je že bila, se nasmeji. Za to, koga bo držala za roko, je morala narediti seznam. Pa se je domislila, da se za njeno roko lahko »borijo« s pravopisom. »Če boš pravilno napisal – v ponedeljek, datum – boš moja desna roka. Če ne bo vejic pred in za datumom, pač ne boš. To je sicer snov za višje razrede, ampak postavljanje vejic levo in desno od datuma znajo moji učenci že v drugem razredu. Samo zato, ker hočejo biti moja leva in desna roka.« V razredu ima vedno gospo Slovnico in gospoda Pravopiska. Že prvi dan jih nauči šteti. Ena, dve … in ne ena, dva. Da se v slovenščini reče vsa čast in da ni pravilno bom bil.
Po pouku in kosilu vedno delajo domačo nalogo, ki jo v celoti pregleda in označi morebitne napake, potem je čas za sprostitev zunaj, za ustvarjanje, pa tudi za zgodbe z globljim pomenom. Otroke na prav poseben način spodbuja k branju, vključeni so v Ekobranje za ekoživljenje. »Ker otroci po večini nočejo brati, sem se odločila za trik. Dala sem jim moč. Učenci postanejo eko učitelji, ki delijo štampiljke. Da postanejo eko učitelji, morajo prebrati knjigo, ki je na seznamu za ekobranje, potem jo pa pred učenci kot učitelji predstavijo, razložijo, kaj so prebrali. Pripraviti morajo tudi izdelek, vse dam spomladi na razstavo.«
Očitno je bila ta spodbuda za otroke izjemna. »Nikoli se mi še ni zgodilo, da so otroci še isti dan, ko sem jim predstavila projekt, odšli v knjižnico. Ena deklica pa je že naslednji dan oznanila, da bo učiteljica. Knjigo je prebrala, pripravila vprašanja za učence, imela narejen izdelek. Vse je imela. Prepričana sem, da bo do konca septembra že osvojila eko bralno značko.«
Gremo na koncert
Številne generacije pa so si učiteljico Tajo najbolj zapomnile po njeni rockerski duši. Na mednarodni dan miru, ki smo ga zaznamovali ta teden, otroci spoznavajo Johna Lennona, o njem je naročila tudi knjige, ki jih je brala (in sproti prevajala) otrokom. »Na ta dan predvajam njegovo Imagine, potem plešemo na pesem Give Peace A Chance.« Njena najljubša pesem sicer pripada skupini Guns’n’Roses. Na »moje sladko dete« oziroma Sweet Child O’ Mine sta z učencem skupaj zaplesala na valeti. Učiteljica namreč v vsakem otroku išče tisto, v čemer je res dober. V čemer lahko zablesti. Sama pleše swing in za ta ples je navdušila tudi tega učenca ter njegovi mami predlagala, naj ga vpiše v plesno šolo. »Res je bilo pomembno, da me je ta mama slišala. Mislim, da je bil celo prvak v solo swingu. Skupaj sva enkrat plesala pred kavarno Union, kjer je bil ulični swing, in takrat je nastal posnetek najinega plesa. Pa sem rekla, naj ga shranijo in ga bomo, ko bo prišel do valete, predvajali. Ni bilo samo to! Skupaj sva potem ta ples še enkrat odplesala v živo na valeti, v ozadju pa se je vrtel stari posnetek, ko je bil on še majhen, jaz pa blond.«
Otrokom je odpirala obzorja in meje tudi v prostem času. Začelo se je s poslušanjem skladb skupine Hamo&Tribute2Love v šoli. Prek njihovega videospota so se učili praznike in kaj so koledniki, učenci pa so na pesmi z veseljem plesali. Padla je ideja, da bi šli skupaj na koncert. Dogovorila se je s starši in na koncert omenjene skupine odpeljala enajst otrok. Sreča ali pa usoda je hotela, da so prišli prav pred njihov kombi, kjer so se fotografirali s skupino, fotografija pa je pristala v videospotu Ideje boga. »Nič ni bilo dogovorjeno, a zdaj so za večno tam ovekovečeni.« Seveda so dobili tudi avtograme, vendar se ni končalo le pri tem. »Na koncert sem jih dobro pripravila. Da so vedeli, kako se je treba na takem kulturnem dogodku obnašati, kaj pomeni, če si predskupina. Tudi miselni vzorec smo naredili v zvezek. Predskupina je bila Masharik. Maša Bogataj iz te skupine je kasneje zasledila slike ene od učenk in zagledala narisano sebe. Pa je to objavila na svojem storyju. Ko sem to videla, sem vzpostavila stik z gospo Mašo, ki je nato prišla v naš razred, otroci so z njo zapeli in naredili intervju. Da je bilo poučno. To je drugi razred! Sploh ne vedo, da se učijo.«
Učiteljica z velikim U
Tri deklice je učiteljica posebej prevzela. »To so moje rockerice. Ena se uči bobne, ena kitaro, ena je rada pela. Ko je bila skupina Masharik v Kinu Šiška, sem pisala mamam, da z veseljem peljem svoje rockerice na koncert. Takrat že dolgo niso bile v podaljšanem bivanju.«
Tudi v šoli so njene ideje izjemne. Pred leti je za silvestrovanje, ko so imeli tematiko silvestrovanja po svetu, pripravila silvestrovanje z Adamsovimi. »Prebrala sem, da gredo v Čilu za silvestrovo na grobove in s pokojniki jedo in praznujejo novo leto. Moji pokojniki so bili pa rock legende. Za decembrsko predstavo smo imeli grobove, iz katerih so vsakih 15 ali 20 sekund skočili, recimo, Amy Winehouse, George Michael, John Lennon, Elvis Presley … Z njimi pa je praznovala družina Adams.«
Slovenščino danes uči najmlajše, katerih materni jezik ni slovenščina. Učila je že otroke iz Eritreje, Rusije, Ukrajine, Srbije, Bangladeša, Kitajske … »Hodila sem na filozofsko fakulteto, zdaj pa delam z majhnimi otroki, ki še ne znajo pisati, tako da delamo s sličicami. Ampak sem se tudi tega naučila. Velik dosežek je bil, ko sem slovensko naučila otroke iz Eritreje, ki je čisto druga jezikovna skupina.« Delala je tudi v bolnišnični šoli in pravi, da se je tam počutila res kot učiteljica z velikim U. A Taja je Učiteljica za vse učence, od tistih, ki zaradi nje prepoznajo, kdaj je čas kosila, do tistih, s katerimi žura na koncertih, in tistih, ki po nekaj mesecih prvič spregovorijo v slovenščini.
Špela Kuralt, Delo
Članek lahko preberete tudi v Delu.
