Ana Pavlič je profesorica španskega jezika na Gimnaziji Bežigrad, ki v svoji vlogi ne vidi le poklica, temveč tudi način življenja. Poučevanje zanjo ni enosmerna cesta, temveč vzajemen proces, v katerem se profesorji in dijaki skupaj učijo in razvijajo. “Biti učiteljica pomeni, da se ves čas učim,” pravi Ana.
Ana dela v okolju, kjer je znanje visoko cenjena vrednota, in to ji omogoča, da s svojimi dijaki gradi odnose, ki segajo dlje od zgolj učenja snovi. Poudarja pomen kritičnega razmišljanja in refleksije, ki segata onkraj meja učilnice. Kot bistvo svojega dela Ana izpostavlja povezovanje. “V razredu gre za povezovanje posameznikov v skupnost, povezovanje znanj različnih predmetov ter uporaba naučenega v realnem svetu,” pove.
Svojo pedagoško filozofijo gradi na komunikaciji in vzajemnem spoštovanju. Verjame, da brez tega proces usvajanja znanja težko steče. Kot profesorica se zavezema, da svojim dijakom privzgoji prevzemanje odgovornost – “odgovornost do znanja, do sebe, do svojih dejanj in posledično tudi do razreda in družbe kot celote.”
Ko govorimo o dobrih praksah, Ana pravi, da ne more izpostaviti ene same. “Verjamem, da je naše delo v celoti dobra praksa,” pojasni. Pomembno ji je, da v razredu ustvarja pozitivno vzdušje, kjer je znanje lahko dostopno, in dijake spodbuja k aktivnemu sodelovanju. “Ko preko iger, pesmi, plesa vadimo slovnico, pridobivajo znanje kar tako, mimogrede. Ko se ob zamudi k pouku opravičijo in ko se ob zamudi k pouku opravičim jaz, izkažemo spoštovanje in gradimo naše odnose. Ko se ob težavah iskreno pogovorimo, ko gremo skupaj na kavo, potovanje, v gledališče, na večerjo… Vse to so konkretni primeri dobrih praks iz mojega vsakdana.”
Življenje učiteljice je, po njenih besedah, vse prej kot dolgočasno. “Včasih v najboljšem pomenu te besede, včasih (k sreči manjkrat) pa tudi v slabšem,” pove Ana. Nepozabni trenutki iz učilnice so zanjo tisti, ki prinašajo humor in učenje, ki presega formalne okvire. Spominja se, kako so jo razigrani dijaki po šali, da bo prinesla lepilni trak za njihova usta, naslednjo uro dejansko pričakali s prelepljenimi usti. “Iskreno smo se nasmejali, opozorila pa sem jih tudi naj lepilo previdno odstranijo, da ne bo neželene depilacije,” pripoveduje Ana.
Anino vodilo pri poučevanju je predvsem spoštovanje – do dijakov in kolegov. “Spoštujem vse, ki razumemo, da so dijaki odraščajoči posamezniki in da življenje ni črno-belo. Ovinki in stranpoti so pogosto tisti, ki nas naučijo največ – in so hkrati najbolj zabavni,” zaključi.
