Jožica Frigelj je že več kot štirideset let učiteljica, pa ji še vedno žarijo oči, ko govori o učencih in vsem, kar počno v razredu. Njeno delo, ki ga opravlja z izredno predanostjo ne prepoznavajo samo učenci in njihovi starši, pač pa tudi širša stroka. Z odmevnimi prispevki v različnih medijih je opozarjala na številne izzive šolskega sistema. Zase pravi, da ni podajalec učne snovi temveč ustvarjalec učno vzgojnega procesa in motivator učencev v pridobivanju novega znanja. Najbolj pomembno se ji zdi, da uporabljena metoda ali pristop omogoča aktivno vlogo učenca. V njenem dolgoletnem pedagoškem delu se je tako nabralo nešteto inovativnih, kreativnih in za otroke dobronamernih ter poučnih praks, ki jih je predstavila na strokovnih konferencah, v strokovnem časopisju ali revijah ter javnih tribunah iniciative Kakšno šolo hočemo. Med vsemi temi, pa izpostavlja drugačno paradigmo ocenjevanja, ki jo je razvila v projektu uvedbe Evropskega jezikovnega listovnika v pouk tujega jezika in jo poimenovala sodelovalno ocenjevanje. Kot pravi, je pomembna spretnost, ki jo otroci v tem načinu razvijejo prav samovrednotenje in medvrstniško vrednotenje z dokazano pozitivnimi učinki tako na spoznavnem kot čustvenem in motivacijskem področju. Hoče odlično šolo, za kar se zavzemajo tudi v civilni iniciativi Kakšno šolo hočemo, katere soustanoviteljica je. V njej so že pred leti spisali manifest, ki ga odnesejo vsakemu ministru.

Več si lahko preberete na povezavi TUKAJ.

Barbara Gradišnik poučuje kar tri oddelke III. gimnazije Maribor in pri temu išče najboljšo verzijo vsakega učenca in tudi sebe, saj se skozi najrazličnejše načine trudi, da učenci razumejo učno snov. Kot primer dobre prakse Barbara izpostavlja spletno učilnico z razlago snovi. Prav tako že 13 let sodeluje kot zunanja ocenjevalka za maturo, saj je specifika poučevanja na srednji šoli to, da je treba maturitetnemu sklopu treba posvetiti ogromno časa. Čas v učilnici organizira na način, da v razredu ostane čim več možnega časa za pogovor, ki ni vezan ta temo učne ure. Po drugi strani se iz tega odprte komunikacije od dijakov tudi veliko nauči. »Kot učiteljica slovenščine rada prisluhnem novim besedam, ki se rojevajo med mladimi.” Že drugo leto je mentorica ter članica projekta Projekta Učna okolja za 21. stoletje in šolskega tima Erasmus+ za program predšolska vzgoja. Svoje vtise in izkušnje je predstavila na mednarodnih konferencah v Sloveniji in na Hrvaškem.

Več si lahko preberete na povezavi TUKAJ.

Vanja Kolar Ivačič zase pravi, da je učiteljica, pri kateri učenci razvijajo digitalne kompetence vrednotenja vsebin s sestavljanjem prepričevalne misije na Mars. Resnično se trudi, da omogoči prav vsakemu učencu napredek, ki ga je zmožen. Njeni učenci učenci imajo višje razvite kompetence na področju digitalnega opismenjevanja. Vešči so rokovanja z digitalnimi napravami, zavedajo se nevarnosti na spletu, so ustvarjalni in kritični. Zavedajo se tudi pomena dobrih medsebojnih odnosov in skrbi za naravo. Vedno stremi k iskanju novih inovativnih pristopov, dobrih praks, zato se nenehno izobražuje tako doma kot v tujini. Za njo je uspešno usposabljanje za šolsko mediacijo in učenje skozi igro NTC, usposabljanju preko Cmepiusa ter nekaj uspešnih mooc-ov. Vse naučeno pa rada deli tudi s svojimi sodelavci, kot tudi širše po Sloveniji in Evropi v okviru raznih projektov. Njen pomemben prispevek stoji za tem, da je bila idejni vodja priročnikov z didaktičnimi primeri uvajanja IKT pri pouku.

Več si lahko preberete na povezavi TUKAJ.

Dolgoletni učitelj razrednega pouka Jože Lango iz OŠ Majde Vrhovnik, gleda na svoje učiteljsko poslanstvo kot na zahtevno, predvsem pa odgovorno nalogo, ki učitelja zaznamuje za vse življenje. Poučevanje je bilo zanj vedno delo v smislu dinamike in aktivnosti. Tako je vedno znova posegal po sodobnih oblikah poučevanja. Svoje poučevanje je povezal s sodobno IKT tehnologijo, ki jo je, skupaj z učiteljem računalništva, vključil k poučevanju glasbene umetnosti. Izhajanje iz otrok, vključevanje njihovih idej in aktivnosti je, kot pravi Jože, ključ do uspeha. Zavzema se za vse učence, za njihovo doživljanje, posebnosti, individualnost in unikatnost: »Učitelj mora učence ves čas sprejemati in jih obravnavati kot osebe, kot posameznike, ki so med seboj različni in tako so tudi pristopi pri poučevanju prilagojeni strukturi razreda in njihovim posebnostim. Leta 2020 je izšel medpredmetni priročnik Slovenija ali te poznam, lansko leto pa knjiga Slovenska ljudska glasbila, kjer je ponudil učencem predloge za izdelavo ljudskih glasbil Pomembno se mu zdi, da so učenci konstruktivisti svojega znanja, da svoje znanje gradijo na izkušnjah, napakah in poskusih.

Več si lahko preberete na povezavi TUKAJ.

Laura Mohorko je mlada učiteljica razrednega pouka, ki pravi, da mora biti učitelj v koraku s časom in poznati aktualne stvari, da lahko učencem predstavi snov na zanimiv način: “Zmeraj se vprašam, kako bi sama želela, da mi je neka snov predstavljena na zanimiv način, od katerega veliko odnesem.” Ko se je odločila za študij pedagoške smeri, si je rekla, da mora učencem pokazati, kako se najlažje učiti. »Rečejo mi, da so si trikrat prebrali, pa kako to, da danes ne znajo. Učenje ni zgolj prebiranje. Zato jim zgodovino predstavljam kot zgodbo. Kar vizualiziramo, nekje ostane.« Na otroku prijazen način se Laura loteva tudi priprav na ure slovenščine, ki so nemalokrat tudi gibalne urice. Pri pouku slovenščine uporablja kar napake, ki jih odrasli naredimo v javnem življenju. Poišče pravopisne ali slovnične napake v medijih ter jih predstavi otrokom. Svojo kreativnost in ustvarjalnost rada deli s svojimi učenci in tako skupaj izdelujejo didaktične igre, kot so domine za sopomenke in protipomenke, igro Človek ne jezi se za stavčne člene ali zgodovinska obdobja. Pravi, da brez digitalne tehnologije zdaj skoraj ne gre. V zadnjem času so s šolo med drugimi vključeni tudi v projekt Dvig digitalnih kompetenc, s pomočjo katerega nujno znanje o digitalizaciji prenašajo tudi naprej in si med seboj pomagajo. 

Več si lahko preberete na povezavi TUKAJ.