Tatjana Rupnik Hladnik poudarja pomen igre, s kamišibajem pa odpira prostor najbolj zadržanim.
Najboljši učitelji in učiteljice imajo v sebi poseben žar. Ker ne skrivajo navdušenja nad svojim predmetom, prepričajo. Ena takih je tudi učiteljica slovenščine in nemščine na ljubljanski osnovni šoli Poljane. O sebi pravi, da je stroga, vendar v razredu, četudi po videokonferenci, daje prostor smehu in humorju. Pa tudi gibanju in glasbi: »Tako gre vse lažje v glavo.«
Srečali sva se v prazni učilnici med pripravami na vrnitev učencev. Tatjana Rupnik Hladnik pravi, da je pogrešala neposredno delo z otroki: »Učitelji smo v času karantene postali malo drugačni, ker smo bili postavljeni v povsem drugačno vlogo. Nismo imeli neposredne komunikacije, nismo mogli takoj in zlahka reševati nesporazumov in pohvaliti učencev v živo. Ampak vseeno je naše delo ostalo podobno v smislu, da delimo znanje, ga prilagajamo situaciji, ki se je zgodila, in se v tem poskušamo čim bolje znajti.«
Pravi, da ji je v posebno zadovoljstvo, ko se ukvarja z otroki, ki želijo delati več, kot zahteva učni načrt. Tako je tudi med karanteno delala z mladimi filmarji: »To so učenci, ki radi pišejo dobre sestavke, se poglabljajo v teme, ki se dogajajo okoli nas, zato smo med karanteno posneli razredni video, zmontiral ga je eden od učencev. Mislim, da se v videu čuti radost. Posneli smo namreč stvari, ki jih počnejo učenci poleg šole, poleg tistega, kar je nujno in obveza. Tudi s filmom pa lahko prinesemo kakšno trohico veselja.«
Igra in ritem
Prepričana je, da nima smisla, da bi učenci sedem ur v šoli ves čas samo sedeli. »V njihovi naravi je igra. Največ igre si lahko privoščim pri nemščini, ki jo poučujem od četrtega do devetega razreda. Zdi se mi zelo pomembno, da tuji jezik usvajaš prek igre, ker še veš ne, da se učiš. Dobro je, ker učim nemščino kot drugi tuj jezik, kar pomeni, da imamo več svobode in nas ne omejuje strog učni načrt.«
Včasih gre za digitalne igre, pravi, da je to vendarle okolje, ki je otrokom dandanes najbolj znano, a vseeno sama poudarja pomen fizične igre. »Pomembno je, kako se premakneš, kako nekaj fizično narediš, s tem se med drugim uri grafomotorika tudi pri starejših otrocih.« Med te premike sodita denimo ploskanje in recitiranje po ritmu. Posebno to pride prav pri slovenščini, razlaga učiteljica: »Sklone se učimo tako, da se postavimo v krog ter ploskamo in tleskamo. Zraven v ritmu recitiramo: ‘Kdo ali kaj, sem imenovalnik.’ Da se prek ritma naučijo slovnične, mogoče toge snovi na malce drugačen način. Po več generacijah opažam, da si sklone tako res bolje zapomnijo. Če sta muzika in ritem, gre vse lažje do možganov.« Tudi pri učenju stavčnih členov se usedejo na tla in si pomagajo s sestavljanjem listkov.
Najraje pa otroke odpelje ven: »Imamo čudovito zelenico, in če se usedemo v naravo, je vse povsem drugače. To od mene sicer zahteva več truda pri pripravah, ampak za otroke je veliko boljše.« Tak način je tudi najbolj zdrav – pa ne le v času, ko se je treba izogibati zaprtim prostorom in skrbeti za razdaljo.
Smeh je pol zdravja
Ne samo gibanje, tudi humor pomaga k boljšemu počutju. Tatjana Rupnik Hladnik pravi, da čeprav je stroga, se zna nasmejati otroškim in mladostniškim šalam. »V razredu imam jasna pravila. Ampak če nekdo naredi nekaj smešnega, je to vseeno priložnost, da se sprostimo. Na zoomu smo imeli uro slovenščine in učencem sem rekla: ‘Napišite, kakšna se vam zdi šola na daljavo. V klepet mi napišite plus in minus.’ In en učenec je napisal: ‘Plus in minus.’ Imaš dve možnosti: ali se temu nasmejiš ali vse skupaj izklopiš.« Učiteljica se raje odloči za smeh. Otrokom je dala tudi nalogo, da so morali napisati svojo šalo, vic. Pa ne le zaradi smeha, pojasni: »To je bil uvod v obravnavo komedije in humoreske, ker sem resnejše teme dala malce na stran. Humoreske iz karantene sedmošolcev sem zbrala v e-knjigo. Zdaj jih morajo ovrednotiti in izbrati najboljšo. Tako delamo, pa mogoče jim s tem še malce dobre volje prineseš.«
Humoreske, ki jih je objavila tudi na svojem blogu, niso bile zanimive le z vidika dela učencev, razlaga: »Težava je, ker v času karantene kot učitelj ne veš, kakšen vpliv imaš. Ali ti uspe pri učencih doseči učinek. Ne veš, kakšna je reakcija na drugi strani. Ko poučuješ v živo, takoj veš, ali otroku ni jasno, ali mu je všeč, ali mu je šlo dobro od rok. Zdaj pa je vmes medij, ki te omejuje. Tudi zato so bile humoreske dobre. Da so otroci videli, da lahko v tej situaciji najdemo nekaj pozitivnega, nekaj, čemur se lahko nasmejimo. To pa sprošča hormone sreče. Zagotovo je to dobro.«
Izražanje vseh zadržanih
V šolo je prinesla tudi kamišibaj – japonsko obliko pripovedovanja ob slikah. Prijateljica, prav tako učiteljica, jo je navdušila, skupaj pa sta ugotovili, da bi s tem lahko učencem dali priložnost, da se še dodatno izrazijo. Pri otrocih tujcih se je izkazalo za vrhunsko kombinacijo: »Učenci tujci so imeli strašansko velike težave s tem, kako pri pouku spregovoriti v slovenščini. Ko pa so lahko stali za lesenim odrčkom, ki je postal posrednik med njimi in občinstvom, se niso počutili tako nebogljene. Ukvarjali so se še z vlečenjem listov in pri dveh ali treh učencih sem videla, da so dejansko spregovorili prek tega. Potem so dobili potrditev še v drugih razredih in potrditev svojih vrstnikov. To, da imajo en medij pred sabo in niso nebogljeni na velikem odru, se je pokazalo kot zelo pozitivno. Da ne omenjam ustvarjalnosti, ki jo lahko pokažejo otroci pri tem.«
Na šoli imajo precej otrok tujcev, vendar na splošno spodbujajo učence k sprejemanju in učenju več jezikov. »Pomoči, ki jo sistem zagotavlja tujcem v smislu ur, je vedno premalo. Poiskati je treba svoje metode,« pove učiteljica. Tako je pri obravnavi basni Volk in jagnje ruskega basnopisca Ivana Andrejeviča Krilova za pomoč prosila ruskega učenca: »V šolo je prinesel rusko verzijo basni. Prebral jo je v ruščini, mi pa smo poslušali. In potem primerjali, hkrati obdelali slovanske jezike, jezikovne družine … Pomembno je bilo tudi to, da smo bili takrat Slovenci v vlogi, da nismo razumeli nečesa, kar je dejansko izvorno besedilo. In ruski deček se je bolje počutil.«
Z navdušenjem
Ključno pri učiteljskem poklicu, o katerem pravi, da je njeno poslanstvo, je po njenem mnenju navdušenje. Oči ji je odprl učenec, ki prav danes piše maturo: »Bil je tipičen naravoslovec. Rekel mi je: ‘Če gledam nekoga pred tablo, ki s takim navdušenjem nekaj govori, me pa res zanima, kaj je takega na tem, da je tako navdušen.’ Prav je, da si navdušen. Čeprav smo morali med karanteno učitelji navdušenje nad svojim predmetom tudi obrzdati in paziti, da nismo učencem naložili preveč. Ti pa na daljavo patosa zmanjka.«
Še vedno meni, da je za vse najboljši stik v živo. Da vsakemu učencu posebej, glede na njegova zanimanja, predlagaš knjigo, svojo knjižnico ima tudi v razredu, poiščeš v književnem delu popolnoma neliterarne stvari, ki bi ga utegnile zanimati. Čeprav pravi, da se je med karanteno sama prav tako veliko naučila, predvsem digitalnih reči, pa njene želje ostajajo analogne: »Najprej si želim, da bi si lahko odpočili čez počitnice in da bi potem čim bolj običajno spet začeli s poukom. Bila je zanimiva izkušnja, ampak če bi izbirala, bi izbrala poučevanje v živo.«
Špela Kuralt, Delo
Članek lahko preberete tudi na Delu.
