»Učiteljski poklic mi omogoča razvijanje ustvarjalnosti, inovativnosti, osebno rast. Vsako šolsko leto imam priložnost začeti znova in bolje. Še vedno me pritegne vzajemno učenje – tako z mojimi številnimi učenci, zadnja leta pa tudi z učitelji, s katerimi sodelujem pri razvoju formativnega spremljanja znanja.«
Mateja Peršolja je učiteljica, ki odlično dela z učenci, jim sledi in se jim prilagaja. Otroci vedo, kaj od njih pričakuje, vedo pa tudi, da jim je na voljo za vsa vprašanja. Z učenci in njihovimi starši spleta zaupanje, dobre medsebojne odnose in odnos do matematike. Spodbuja tudi povezovanje učiteljev in mreženje znanja, večkrat je že organizirala seminarje in tržnice znanja. Je pionirka formativnega spremljanja, na podlagi lastne raziskovalne prakse in svojega modela poučevanja pa si prizadeva za bolj kakovostno delo, drugačno, inovativno šolsko okolje. Sama zase pravi, da je po dobrem letu dela v razredu odkrila, da se privzgojeni vzorci in izkušnje, ki jih je pridobila v času lastnega šolanja, ne obnesejo. »Želela sem si boljše odnose z učenci, zato sem začela iskati nove poti, vključila sem se v razvojne in inovacijske projekte, začela sem se samoizobraževati s področij samoregulacije, formativnega spremljanja, teorije izbire. Danes lahko rečem, da sem zadovoljna. Vsak dan je nov izziv in nikoli se ne neham učiti,« pripoveduje Mateja, ki je zelo zadovoljna z napredkom in odnosom, ki ga ima z učenci. »Zanje mi je mar, želim si jih dobro spoznati, da jim lahko lažje svetujem pri napredovanju in znanju. Ves čas si prizadevam, da v času, ki nam je na razpolago, dosežejo svoj optimum. Zato jim dam čas za napredek,« pove.
Učiteljica Mateja je najbolj ponosna na uvedbo medvrstniškega učenja, kjer starejši učenci učijo mlajše. »Učenci se nikakor niso pustili prepričati, da si je vredno zastaviti osebne cilje, ki bi jih lahko dosegli pri matematiki. Verjeli so, da to nima smisla početi, saj jih je izkušnja devetih let šolanja pripeljala do tega, da matematike ne znajo, da je ne bodo rabili in da so pač neuspešni. Ko sem razmišljala o načinu, kako bi jim najbolj nazorno pokazala, česa vse so se naučili od prvega do devetega razreda, sem se spomnila, da bi lahko šli učiti prvošolčke. Devetošolcem sem prinesla primere učnih listov, pogovorili smo se o tem, kaj prvošolci že znajo in česa še ne, nato pa se je vsak sam pripravil na 45 minutno delo z dvema prvošolcema. Rezultat je bil navdušujoč za vse: za prvošolce, za devetošolce, za učiteljici in za starše,« opisuje svoje izkušnje.
Mateja se zavzema za humano, kakovostno javno šolo. Šolo, ki ne bi imela tako togega okvira dela v razredu, strogih normativov, trdnega urnika. Šolo, ki bi resnično spremljala vsakega učenca na njegovi poti in ga opolnomočila za življenje. »Formativno spremljanje postavlja na prvo mesto znanje (ne ocen), spodbuja in uči otroke odgovornosti, kritičnosti in samoregulacije. Daje jim orodje, s katerim si bodo lahko pomagali kadarkoli v življenju pri izbiri in doseganju ciljev,« pove.